Pravzaprav je začela z romanom: prvenec Strah pred samoto je izdala leta 1999, nato pa so sledile pesniške zbirke. Prvi, Klovni življenja (2001), so sledile Slike v mislih (2004), Igra usod (2007) in nato Potovanje v globine (2009). Zadnja zbirka, Šepet brezčasja, nosi letnico izdaje 2012 in je izšla pri KUD Lema Ljubljana. Ilovarjeva je tudi dobitnica Savinovega priznanja, literarne nagrade občine Žalec, svoje pesmi pa objavlja v vrsti literarnih revij.
Otroka oziroma mladostnika s hendikepom pogosto ločijo od primarne družine in potem biva v institucionaliziranih zavodih. Kakšne spomine imate na Bolnico za predšolske invalidne otroke v Stari gori pri Novi Gorici ali na Center Janka Premrla Vojka v Vipavi?
Bolnišnice se spomnim bolj malo, morda le posameznih odlomkov, se pa spomnim občutkov odtujenosti od doma, zaradi česar sem veliko jokala. Prisoten je bil tudi strah, saj sem bila v tistih letih tudi operirana. Tako mi, kot sem že rekla, v ospredje prihajajo predvsem občutja in ne slike tamkajšnjega življenja. V šoli v Vipavi je bilo boljše, čeprav je bil tudi prisoten občutek odtujenosti oziroma oddaljenosti od doma. Motilo pa me je, da je bila tudi šola podobna neke vrste medicinski ustanovi. In dandanes si želim, da bi nas malce več naučili. Takrat sploh še ni bilo mogoče, da bi invalidni otrok vsaj poskusil hoditi v običajno osnovno šolo.
Pravite, da imate radi mestno gnečo. So naša mesta arhitektonsko dovolj urejena?
Zadnja leta so odpravili kar nekaj arhitektonskih ovir, predvsem klančin, a ne povsod. Pri klančinah izvajalci predvsem pozabljajo, da je za invalida na vozičku, če se pelje sam, ovira ali pa predvsem nevarnost že dva ali tri centimetre visok rob ali klančina, ki visi in voziček kar vleče navzdol; večkrat je tudi preozka. Če grem ven sama, grem običajno kar po cesti, ker v nasprotnem primeru na poti do cilja zagotovo naletim na nepremostljivo oviro.
Prvič sva se pogovarjali, ko ste se aktivirali okoli invalidske zakonodaje; dosegli ste, da stoodstotni invalidi od rojstva avtomatično ne izgubijo opravilne sposobnosti.
Ja, to mi je veliko pomenilo in mi je v veliko osebno zadovoljstvo, da lahko nekatere stvari tudi sama urejam – da lahko o rečeh sama odločam, ne da bi morala vedno nekoga prositi ali za nekaj moledovati.
Kaj bi bilo treba po vašem mnenju na področju invalidske zakonodaje še urediti?
Vi ste me vprašali, kaj je treba še spremeniti, jaz pa mislim, da je invalidska zakonodaja vedno slabša. Zadnja leta so nam čedalje bolj kratene pravice, denimo zavračanje zakona o osebni asistenci. Če bi lahko, bi šla v Ljubljano k ministru Vizjaku, ki je bil proti zakonu, naj mi odgovori, kako naj živim brez pomoči drugih, brez osebnega asistenta. Se politiki sploh zavedajo, kaj pomeni njihov ne? Obnašajo se brezvestno, brezčutno. Verjetno bi se šele, če bi invalidnost občutili na lastni koži ali na koži svojega otroka, v njihovih glavah kaj spremenilo. Mi pa naj bi se kar sprijaznili z odhodom v različne ustanove ter domove za starostnike, skratka morali bi biti zadovoljni s tem, kar nam je dano, ter počakati na svoj konec.
Prvi roman Strah pred samoto ste pisali kar deset let. Kakšen proces razčiščevanja s samoto in strahom je bil potreben?
Mislim, da vsakega invalida spremlja nekakšen strah pred samoto, še posebno če si odvisen od pomoči drugih. To se odraža tudi v zgodbi romana.
Približno takrat ste bili tudi kandidatka za Slovenko leta in bili potem drugi. Kakšna je danes vloga ženske v družbi? Ženskosti se med drugim dotaknete tudi v zadnji pesmi Rojstvo.
Na ženskost ne gledam kot na hendikep, ponosna sem, da sem ženska. Res pa je drugače, če je prisotna težka telesna invalidnost, sploh če ti skušajo obesiti še oznako duševnega bolnika. Pesem Rojstvo nima povezave z mojimi hrepenenji po materinstvu, ampak sem jo posvetila prijateljici ob prvi nosečnosti.
Približno vsake tri leta izdate pesniško zbirko. Kako so zbirke rasle z vami?
Ne vem, ali rastejo pesmi z menoj ali jaz s pesmimi, vsekakor pa oboje raste. Kajti življenje se spreminja, tudi občutki, znanja. Tako tudi pesmi nastajajo v sozvočju z življenjem in spreminjanjem. Pišem v nočnem času, ko je okoli mene mir in prava glasba, misli pa mi odtavajo nekam, kjer lahko nastane pesem.
Za kakšen šepet med intimnostjo, ki je tudi erotična, in zunanjimi vtisi gre v zadnji zbirki?
Kot vsaka druga ženska imam tudi jaz hrepenenja po strasti, intimi in erotiki na splošno. Normalno, da lahko čutim potrebo tudi po določeni osebi in si jo želim. Imam fantazije in erotične potrebe, vsekakor – vendar vem, da moram to nekako obvladovati in uravnavati v sebi. Menim celo, da takšna, kot sem, nimam pravice nekoga vezati nase. Pomen ljubezni je zame tudi v tem, da daš ljubljenemu svobodo in uživaš v njegovi sreči. Ne bi prenesla, kako se žrtvuje in životari ob meni. Fantazije pa se da prenesti tudi v pesmi. Pesem, umetnost in kultura sploh so duševna hrana ljudem v tem ponorelem svetu.
Kje črpate moč za preskakovanje ovir okolja, stereotipnih razmišljanj?
Tudi sama včasih ostanem brez moči, vendar pa me moja trma in vztrajnost vedno znova potegneta naprej. Še posebno me spodbode mnenje, da česa ne zmorem, sama pa želim dokazati, da se da z voljo skoraj vse.
