Romanu ne moremo očitati, da nima razvidnega snovnega, tematskega ali idejnega ogrodja. Prav nasprotno. Vse troje je osvetljeno ne le z blagimi žarki ob zori, pač pa občasno in potem vedno pogosteje z ostro filmsko scensko lučjo. Temeljne vsebinske sestavine romana so namreč stalno na ustnicah pripovedovalca, pa tudi na ustnicah likov, v njihovih dialogih, monologih, mišljenju. Roman nedvomno raste iz trdnega, konciznega jedra, je pa realizacija voluminozno polna peripetij in še najbolj jedrnata pri ključnih dogodkih. Po malem je psihološko-razvojni, delno filozofsko-tezni, v okviru zgodovinski, v veliki meri pa predvsem dialoški. Roman bazira na dialogih, v katerih junaki obilno razmišljajo s pomočjo referenc in naslanjanja na filozofske vire, ki jih dobesedno in citatno razumejo. A pripravno jih znajo vložiti v izbrani kontekst povojnih dilem na območju Jugoslavije. Ali pa vložiti kar v kontekst današnjega razumevanja tistega časa. Roman je, kot se zdi, v živi komunikaciji z zgodovinskimi viri, pa tudi v izmenjavi stališč s publicistično narekovanimi in za današnji čas ideološko prekrojenimi problemi. A zgodba skupaj s svojim junakom predvsem neutrudno išče svojo »špuro«, pri čemer se obča literarna tema junakove krivde skupaj z razvojno epizodo od historične žehte ne odtrga scela in zares. Je pa res, da oboje skupaj na trenutke zaživi plastično, kot bi podobe že zrli na filmskem platnu. Kje smo to že videli? Ne morem se spomniti.
Brali smo že boljši Mazzinijev roman. Težko se je (spet) otresti vtisa, da bi se zgodba, razkosana in otresena lastnih podaljškov, bolje zapisala, predvsem pa bolje brala, v eni njegovih vedno mojstrsko krojenih kratkih zgodb. Za nameček ni mnogo takih, ki znajo zahtevna in delikatna vprašanja prepričljivo animirati prav v kratkem slogu. Medtem ko se večina slovenskih gospodov Avtorjev ne bi mogla upreti ideji, da vročo temo razdela v pretencioznem in pretehtnem romanu...
