Kaj nam lahko prejšnje stoletje pove o tem tisočletju je pomenljivi podnaslov omenjene zbirke esejev, v kateri se povečini znajdejo zvezdniki popularne kulture, od pisateljev, igralcev in novinarjev do filmov, krajev in subkultur. Štefančič v svoji maniri, po kateri je njegov slog postal nezgrešljiv in ga prepoznamo že malodane po prvem odstavku, obravnavanega posameznika pošlje na sociološko-filozofsko-zgodovinski sprehod po času, v katerem je deloval, in predstavi njegovo funkcijo »fenomena« tako pristno, kot da bi ga istočasno brali v knjigi in spremljali na ekranu.

Marcel Štefančič jr. je mračni pripovedovalec zgodb o Amy Winehouse, Romanu Polanskemu, Hunterju S. Thompsonu, Simone de Beauvoir, J. D. Salingerju, Normanu Mailerju in drugih. Njihove zgodbe s svojim lahkotnim stilom spremeni v senzacije, ki pa imajo v podtonu vedno resna vprašanja. Nekatere fenomene, o katerih piše, odkrito izrabi za polemiziranje z amerikanizmom in nekdanjim predsednikom Bushem, do katerega je vidno gojil nezaupanje in nespoštovanje.

Postavljanje nezaslišanih vprašanj

Zakaj ne vemo, kaj pišemo? Zakaj je odsotnost tak spektakel? Zakaj živimo le nekaj trenutkov? Zakaj nas ni več? Zakaj je Zlo banalno? Zakaj je videti Lolita še bolj ilegalno kot nekoč? Zakaj je mogoče vse trenutke zgodovine videti hkrati? – taka vprašanja postavlja avtor v esejih sam sebi in bralcem. Na njih ne odgovori, temveč teme kot Pandorino skrinjico odpre in pusti, da njihovi pomeni izzvenijo sami. V eseju Lov za izgubljenim zakladom je z ironičnim tonom popisal nekaj absurdnih obsodb, ki so jih ameriški krščanski fundamentalisti nagrmadili nad Harryjem Potterjem in podobnimi pojavi, ki so okupirali domišljijo otrok po vsem svetu. Zaradi takih in drugačnih skritih simbolov satanizma, prikazovanje homoseksualnih nagibov in čarovništva v pravljicah so nekoč sežigali cele kupe knjig. »Ko je Hitlerja obsedel okultizem, je lahko okultne knjige dobil le v nekaj knjigarnah – zdaj pa lahko otroci Potterja dobijo v vsaki štacuni, so rohneli fundamentalisti. Ni čudno, če se pa ob Bogu tako dolgočasijo,« piše avtor in postavlja podnaslov Kakšno bogastvo v sebi skrivajo junaki otroškega popa.

Glasbene industrije in njene konstantne težnje po produciranju čim večjega šova na račun biznisa se dotakne skozi popisovanje propadanja Amy Winehouse. Pevka je s svojim tragičnim koncem dopolnila seznam glasbenikov, ki so v tej industriji osamljeni utonili. A tudi, če se v šovbiznisu smrt izplača, ni nič boljšega kot ponovno vstajenje. »To pove vse o tem, kako zelo je prežgan s tisto unikatno ameriško izkušnjo, s tistim born again.« Vse barve noči je esej, ki izzveni kot in memoriam Amy Winehouse, a hkrati Štefančič svojo misel uporabi za več kot samo to. Primerja jo s filmi noir, s prvo cigareto, z renesanso, z nočjo in njeno podobo opiše z besedami Humphreya Bogarta, ko je v Globokem spanju zagledal Lauren Bacall: »She was worth a stare, she was trouble.« Štefančič skozi svoje eseje »s strastno zavzetostjo posega v javne debate«, napiše Aleš Debeljak v spremni besedi knjige Zakaj si življenje zasluži, da ga izgubimo. Avtorja označi kot javnega intelektualca par excellence z analitično pametjo, ki se je vsekakor ne boji uporabiti.

Fenomeni 20. stoletja

Kateri so torej fenomeni 20. stoletja, ki nam obljubljajo pogled na vse, kar moramo vedeti o tem tisočletju? Hunter S. Thompson je bil novinar, ki je na brezkompromisen in neizprosen način pisal o temah, ki so se jih drugi izogibali. Njegov stil novinarstva, ki je bil subjektiven in v katerem se pisec s svojimi komentarji in mnenjem aktivno vključuje v zgodbo, se poimenovali gonzo. »Prava gonzo reportaža zahteva talent mojstrskega žurnalista, oko umetnika/fotografa in jajca dobrega igralca,« meni Štefančič in Thompsona označi za nekakšnega pobudnika svobodnega pisanja.

Še en fenomen, ki odslikava družbeno podobo, je prepoznal v pisatelju Vladimirju Nabokovu ali bolje rečeno, v njegovi trinajstletni literarni junakinji Loliti. »Lolita je 20. stoletje zgrabila za jajca in glava je sledila, tako da zgodbo o Humbertu Humbertu, moškem srednjih let, ki na vse mogoče in nemogoče načine lovi 12-letno deklico, poznajo celo tisti, ki rešujejo le križanke.« Lolito ima za tako neizbežno, kot je neizbežno 20. stoletje, saj po Štefančičevih besedah predstavlja vse, kar je značilno za obsesijo 20. stoletja – obsedenost s pomlajevanjem, sindrom Petra Pana, ponovno odkrivanje otroka v sebi, voajerizem in skrb za imidž. Torej ni čudno, zakaj je bleda trinajstletnica postala fenomen kulture, ki jo rado upodablja v svoje zadovoljstvo, kakor koli pač že.

Orodje za prikrivanje resnice

Zadnji opisani fenomen v knjigi je morda tudi aktualnejši od ostalih, saj ga v razcvetu poznamo tudi pri nas. Štefančič piše o stand up komedijah; o tistih, ki to počnejo, o tistih, ki to poslušajo in gledajo ter o tistih, ki so material takih predstav. George Carlin je bil ameriški stand up komik, ki je imel stebre Amerike – religijo, konservativnost, republikanizem, svetost življenja – le za nekaj, o čemer razmišljaš na stranišču. Sovražili so ga praktično vsi, a v svojih stand up nastopih je zadel žebljico na glavico z vici, ki so to oznako daleč presegli: »Hiša je samo kraj, kamor spravljaš stvari, medtem ko kupuješ druge stvari«, »Reči, za katere potrebujete uniformo, niso vredne truda«, »Jezik je le orodje za prikrivanje resnice«.

Štefančič zapiše, da to ni bila le kolekcija vicev, ampak kolekcija stališč in s tem njegove nastope razglasi za performans, talk show, protest, komentar in politični govor obenem. Skupaj z ostalimi opisanimi fenomeni lahko iz zbirke razberemo podobo sodobne družbe, ki se takih kultnih oseb, krajev, zgodovinskih momentov in spektaklov nikakor ne brani. Ravno nasprotno. Dokler bodo pisci, ki bodo s svojimi eruditskimi eseji, ki so že pridobili oznako štefančičevski, upodobili njihovo vključenost v družbo, bodo bralci zadovoljno spremljali in zahtevali (nove) fenomene.

 

 

Premisleki