Hunter Davies je za knjigo s preprostim naslovom John Lennon: Pisma zbral več kot 280 glasbenikovih pisem, napisanih in poslanih skozi vse njegovo življenje, in ob tem zapisal: »Naj je bil John Lennon vesel ali jezen, naj se je česa bal ali kaj sovražil, naj se je zabaval ali besnel, se je večinoma odzival tako, da je to zapisal.«

Skozi pisanje se je Lennon izražal še bolj podrobno kot skozi glasbo, vsaj na videz nemara tudi bolj posredno. Davies, ki je knjigo tudi uredil, je nabral vse, kar mu je prišlo pod roko in je nosilo črnilo pisala pokojnega beatla – stare delovne pogodbe, odrske sezname, na katerih so vrstni redi pesmi, ki so jih The Beatles igrali na koncertih, srednješolska ljubezenska pisma Cynthii Powell, preden je postala njegova žena, pa razglednice tetam, odgovore oboževalkam z začetkov beatlomanije, pritožbe, obtožbe, opravičila in sezname za trgovino. Yoko Ono, ki je lastnica večine avtorskih pravic za Lennonovo zapuščino in jo je Davies več let prosil za dovoljenje za objavo, je nazadnje vendarle omogočila projekt, a ni prispevala nobenega pisma.

Kdo je dobival Lennonova pisma

Davies je knjigo uredil tako, da je ob vsakem pismu, o katerem je imel dovolj verodostojnih informacij, pripisal kontekst, v katerem je pismo ali sestavek nastal. »Dragi prijatelj, najlepša hvala, ker si mi pisal in mi vrnil balon. Pošiljam ti značko, samo zato, da ne boš pozabil, da si tu. Z ljubeznijo, John Lennon,« je denimo napisal Lennon 17. avgusta 1968 na pisalni stroj. Daviesov pristavek, da gre za del prve razstave Lennonovih del, v kateri sta skupaj z Yoko Ono spustila v zrak 365 balonov s pritrjenim sporočilom, v katerem prosita najditelje, naj njima pišejo in vrnejo balone, je dobrodošel komentar, ki še doda privlačnost zanimivi vsebini. Podrobno so opisana vsa pisma, za katera je urednik knjige dobil kakršne koli podatke. Kot enega od mnogih razlogov za odločitev, da se loti tako zahtevnega raziskovanja glasbenikove zasebnosti, je Davies, ki je sicer napisal edino avtorizirano biografijo Beatlov, navedel tudi tega, da je želel navezati stike s prejemniki in »dognati, kdo so, kaj delajo in kakšno vlogo so igrali v Johnovem življenju«.

Stuart Sutcliffe je bil eden tistih, ki so imeli pomembno mesto v Lennonovem življenju. Bila sta prijatelja še iz umetnostne šole in skupaj sta ustanovila skupino, ki je v zgodnjih 60. letih igrala le po zanikrnih barih. Sutcliffova osebna zgodba je precej tragična: ko se je leta 1961 odločil, da zapusti skupino The Beatles, ker se je zaljubil v lepo nemško umetnico, je kmalu po tistem, star le 21 let, nenadoma umrl zaradi poškodbe možganov. Lennon, s katerim sta si pisala dolga pisma, polna humorja in zafrkancije, je zadnje pismo, ki ga je napisal prijatelju, a ga iz neznanih razlogov nikoli ni poslal, podaril ravno Hunterju Daviesu. »Na svidenje Stu, nikar ne piši iz – eee, kako se že reče? No, ne zato, ker bi mislil, da moraš. Piši, ko se ti bo zdelo. Na svidenje torej (od Johna. Saj veš, tistega tipa z očali.) Pač je. Papa. Se vidiva kmalu. Pojma nimam, zakaj sem to rekel,« so zadnje vrstice iz pisma. Večina tega prijateljskega dopisovanja manjka ali pa so pisma shranjena neznano kje.

Preden je postal milijonar

Beatlesi so imeli svoj organizirani klub oboževalcev, še preden so bili deležni vsesplošne pozornosti in slave. Na pisma z začetkov beatlomanije so štirje glasbeniki odgovarjali kar sami in veliko Lennonovih pisem od leta 1962 naprej je bilo napisanih kar na papirju z glavo kluba oboževalcev – The Beatles Fan Club. Lennon je v svojih odgovorih poskušal biti jedrnat, a prijazen in zabaven. Kljub naraščajoči slavi je oboževalkam vedno pripisal svoj domači naslov ali celo naslove drugih članov benda, če so si to zaželele. V pisemske kuverte je večkrat dodajal tudi fotografije ali spominke. »Tele so iz albuma moje ljubljene tetke – ki o tem nič ne ve –, ampak drugih nisem mogel najti.«

Razvidno je, da mu je naklonjenost oboževalcev prijala in da se je trudil obdržati njihovo zanimanje za glasbo Beatlov, saj je vsakič s ponosom omenil, koliko je še do izida njihove prve plošče. Pisma oboževalcev so se z naraščajočo priljubljenostjo Beatlov seveda množila in čez čas je bilo nemogoče imeti pregled nad njimi. Leta 1977, ko Beatlov kot glasbene skupine ni bilo več in je imel z Yoko Ono že sina, je v pismu sestrični Leili pojasnil, zakaj se ne oglaša več tako redno kot nekoč: »Kar se tiče odgovora na tvoje božično pismo 'po tistem, ko sem postal milijonar' – no, takrat sem tudi jaz dobil 1000 pisem na dan, zato mi bo pač treba oprostiti – (to se pravi, če sem kriv). Dvomim, da sem ga sploh videl,« pojasnuje.

John Lennon je bil v svojih pisanjih zabaven, angažiran in poetičen. Večkrat je na kakšno razglednico prijateljem dodal tudi skice in drobne risbice, ki pripomorejo k temu, da so njegova sporočila še bolj dinamična in privlačna. Napisal je ogromno pisem in razglednic, največ okoli leta 1971. Razlog je, da so bila v tistem času številna med njimi namenjena podpori te ali one akcije ali so bila povezana s tožbami. Davies piše, da so jih prejemniki obdržali iz preprostega razloga – podpisan je bil John Lennon.

»Draga Linda in Paul«

Najzanimivejša pisma iz tega obdobja so vsekakor povezana s Paulom McCartneyjem in znamenitim, a nekoliko nejasnim sporom, povezanim z njunimi osebnimi stališči glede usode skupne glasbene založbe Apple. »Ne sramujem se Beatlov – (saj sem jih jaz ustvaril) – pač pa nekaterega sranja, s katerim smo se sprijaznili, da smo postali tako veliki – mislil sem, da do določene mere vsi tako čutimo – očitno ne. Kaj res misliš, da so Beatli botrovali večini današnje umetnosti? Ko boš nehal verjeti v to, se boš mogoče zbudil! Kaj nismo vedno trdili, da smo del gibanja – ne vse gibanje? Seveda smo spremenili svet – zdaj pa se poskusi tega držati – zmigaj se s svoje zlate plošče in leti.« Pismo se konča z besedami »Z ljubeznijo obema«, kar malce omili besedne udarce in kaže na to, da je Lennon upal, da vsaj Paul, če že ne tudi njegova žena Linda, ve, kakšen je v resnici.

Letošnje leto je sicer v znamenju obletnic fenomena The Beatles – mineva 50 let od oblikovanja skupine v njeni »klasični« zasedbi z Ringom in 40 let od njenega razpada. Johna Lennona, ki bi letos dopolnil 72 let, pa lahko v Pismih beremo (ali bolje rečeno moramo brati) kot samostojnega umetnika, človeka, ki je sicer del družine, družbe in umetnostne srenje, a stoji tudi sam zase. Večinoma se Lennona obravnava v kombinacijah z drugimi – Paulom, Georgeem, Ringom, Yoko – toda pisanje pisem je vendarle intimen postopek, ki pripravi posameznika, da sede za mizo, na tla ali se nasloni na šipo letala, vzame kos papirja, staro fotografijo, pomečkane račune in – napiše svoje misli. Tako, kot je to delal John Lennon, in tako, kot to še danes počnejo mnogi drugi. Če vas zanima, kakšen je bil John Lennon, pozabite, da poznate Beatle.

 

 

Premisleki