Johnson-Debeljakova je tudi prva gostja te rubrike, ki si prizadeva začrtati nekakšen kdo-je-kdo na zemljevidu sodobne slovenske proze, ki ne piše v slovenščini - njena dela prevaja Andrej E. Skubic. Kljub temu pa ne dvomimo, da sodi pod dežnik slovenskega literarnega sistema, saj ima v Sloveniji založnike, bralce in recenzente, kot gostja literarnih dogodkov ter avtorica časopisnih zapisov sooblikuje slovensko bralno in medijsko kulturo, na letošnjem mednarodnem festivalu Vilenica pa je nastopila tudi kot članica "nacionalne reprezentance" - takrat jo je sarajevska pisateljica Ajla Terzić zaradi energičnih nastopov posrečeno opisala kot "cimet v jabolčniku slovenske proze". Dodaten razlog za uvrstitev v reprezentanco je ta, da Johnson-Debeljakova s svojim pisanjem nagovarja ravno slovenski "tukaj in zdaj" ter je posvojila "spoznavne kategorije", skozi katere slovenska javnost doživlja stvarnost, zato se v Antifa coni - mešanici kriminalke in bildungsromana - tudi ne izogne nevralgičnim točkam nacionalnega spomina: mednacionalnim obmejnim zločinom in nerazrešeni vojni dediščini.
A preden se osredotočimo na novi roman, velja opozoriti, da ta ni "novo poglavje" v njenem avtobiografskem opusu, kot to poudarja založnik, saj je prvi korak v smeri literarne fikcije naredila pred petimi leti z zbirko Tako si moj, v kateri je tematiko tujstva raziskala na ravneh, ki presegajo dotlej uveljavljeno perspektivo "ameriške neveste". Njene zgodbe so obeležila srečevanja z "drugim" kot pripadnikom marginalizirane skupine: rakavim bolnikom, Rominjo, teroristično samomorilko ali materjo, ki je zapustila otroka. Ključni trenutek zgodb je zato prehod iz območja abstrakcije v območje konkretnosti, saj tujec ni več samo predstavnik neke zamišljene skupnosti, temveč posameznik s (p)osebno zgodbo, ki nas nagovarja k identifikaciji in sočustvovanju. Velja poudariti, da gre po jezikovni plati za do zdaj najbolj ambiciozno avtoričino delo, v katerem ob dogajanju v prvem planu disciplinirano gradi paralelni pripovedni tok s pretanjenimi opisi zamrznjenih trenutkov vsakdana in dogajalnega okolja, predvsem narave, ki se kaže kot nosilec metaforičnega pomena in simbolov.
Če v Antifa coni iščemo spremembe, jih bomo najprej našli na ravni stila in izraza, ki jima tokrat ni namenjeno toliko pozornosti; jezik je namreč transparenten, neposreden in konvencionalen, saj je njegova glavna funkcija prenašanje čim bolj jasnega in nedvoumnega sporočila. Glavni poudarek romana je zato na razvejani fabuli in z njo povezanem portretu heterogenega družbenega sveta, ki ju lahko lepo izrazimo skozi prostorsko perspektivo. Središčni dogajalni prostor je namreč jama v majhnem mestecu na meji Slovenije z Italijo, ki hkrati vsebuje vse družbene svetove, ki se skozi narativno sosledje zvrstijo v romanu: kraj ob jami je zbirališče brezdelne mladine, ki brezciljno pije in poha, potem je to prostor, ki je skrajno obtežen z zgodovino, saj v jami poteka forenzična arheološka raziskava o zločinih iz druge svetovne vojne, in končno je to tudi kraj novega zločina - umora mladega neznanca, ki razburi mesto.
Čeprav se roman odpre z zločinom, mu bomo naredili uslugo, če ga ne bomo brali kot krimiča. Avtorica namreč površno obdela potek in standarde kriminalistične preiskave, saj poanta romana ni v preiskavi, temveč v nerazčiščenih vprašanjih in odnosih, ki zaradi te priplavajo na površje. Starejša generacija izkopava spomine na neka druga trupla v jamah in skupaj z njimi potlačene občutke krivde in odgovornosti, srednja generacija pa se najraje pretvarja, da preteklost ne obstaja, nato pa sama zažene novo moralno paniko in v usmrčenem tujcu poišče novega grešnega kozla za osebne in kolektivne neuspehe. Toda v središču je vendarle mlada generacija, na prvi pogled povsem indiferentna in ignorantska, a pravzaprav tudi sama močno obremenjena, in to ne le z vnetljivo mešanico hormonov, temveč s podedovanim bremenom kolektivne travme in z breznom praznega prostora prihodnosti, ki je vsaj na videz brez ideoloških, političnih in zgodovinskih navodil, na katera bi se lahko oprli. Roman se zato razvije v smeri bildungsromana, v katerem spremljamo prve emocionalne in etične izzive, s katerimi mlada junakinja aktivno posega v svet. Na koncu romana izbere še svoje poletno delo: priključi se arheološki forenzični raziskavi in tako še enkrat potrdi tezo, da je prvi korak v grajenju prihodnosti sprejemanje lastne preteklosti.
