Za Hano pa ni meja: avtorica je bila s pesmimi izbrana na lanski 15. bienale mladih umetnikov Evrope in Sredozemlja, septembra letos pa bo svojo zbirko predstavila na Svetovnem dogodku mladih umetnikov v Nottinghamu v okviru Kulturne olimpijade 2012. Šlo naj bi za največji kulturni projekt v zgodovini olimpijskih in paraolimpijskih iger, ki bodo letos v Londonu.
Kot je trdni literarni referenci primerno in za zgodnja "učna leta" avtorja značilno, se pesnitve pod Hanino blagovno znamko jemljejo brezprizivno resno. Ne nazadnje si daje Hana opraviti s svojim trpljenjem in tega znajo le najbolj vešči pesniki obleči tako, da ne izdaja že na prvi pogled rdečih oči, zabuhlih ličnic in solznega cmoka v grlu. Pesmi imajo v Hani čisto pravo protagonistko. Pretežni del pesmi nastopa v tretji osebi ednine, tu in tam v prvi osebi množine, občasno pa se (v kurzivi) oglaša v prvi. Včasih pusti, da v kurzivi kaj pove kdo drug. A ne gre, da bi se drugi preveč razpasli čez Hanino pesniško trato - neizbežno središče pesmi je Hanino lastno doživljanje klasičnih zagat odraščanja. In ker so svojemu namenu doslej dobro služili termini kot "nastopanje" in "protagonistka", naj povzamemo, da je tako, ker Hanine pesmi zelo resno stopajo po poti pripovedništva in dramskega pisanja. Velja pritrditi ugotovitvi avtorice spremne besede Vanese Matajc: "Čeprav je Hanina 'biografija' predvsem lirska, je dejansko žanrski spoj dramske, pripovedne in lirske artikulacije, ki iz fragmentov ustvarja celovito 'poročilo'."
Knjigo je vredno vzeti v roke, če imate radi mejne primere, kako pisati poezijo oziroma kako ustvarjati besedila, ki jih je mogoče ponujati kot pesmi. Hanina poezija je v svoji drugačnosti sveža, v svoji odločnosti samosvoja, v vsem tem pa že skoraj neodvisna in samostojna. Hranjenje z Goethejem gor ali dol. V tem je pretežni del njene očarljivosti, ki jo tvori v prepletu obeh ključnih komponent, snovne in načinovne. Snov prihaja iz vseh tistih strašnih, prelomnih dogodkov mladostništva: prve cigarete, menstruacije, nedolžnosti, zaljubljanja, prve ljubezni. Pa tudi iz bolj malenkostnih preokupacij, katerih analiziranje je po malem v sporu s slovečo pesniško diskretnostjo, po drugi strani pa v konstruktivnem dialogu z dobrimi manirami: masturbiranje, grizenje nohtov, britje, nočno hranjenje. Po sili razmer se za pripravno snov izkažejo tudi anoreksija in spolno prenosljive bolezni. Pesniška metoda na ravni pesmi je poročevalska, skozi celotno zbirko pa učinkuje kot pripoved in portret. Opazen je dramski potencial besedil, ki se zdijo rabna kot predloga enodejanke. Blag dramski lok se vije skozi posamezne pesmi, ko definirajo predmet, izostrijo problem in nakažejo zaključek ali sklep. Še bolj opazen dramski lok pa se vije skozi zbirko kot celoto. Ali se Trpljenje mlade Hane res konča z odraslostjo ali le s koncem odraščanja, bo verjetno pokazala naslednja zbirka.
Hana kot ena najbolj pobalinskih "junakinj" slovenske poezije je v frontalnem spopadu z okoljem, naj bo to družinsko, prijateljsko, pesniško ali okolje intimnih odnosov. Težnjo k nezmerni odkritosti, prizadevanje za ukinitev še zadnjega tabuja in razkritje poslednje skrivnosti v resnici poraja dialoška želja, iskanje potrditve in sprejetosti, tako pesniške kot osebnostne. Negotovost, malenkostnost, tegobe usodnih dimenzij, epski padci, neznosne bolečine. Pomemben del odraščanja je pretiravanje, kar dobro ve Hana, katere trpljenje, zdaj že "trpljenje", porajajo tudi določena sproščenost, igrivost in samozavest. Pa predvsem zavest o ironičnem, bizarnem, obešenjaškem in nekonvencionalnem, ki so pravi red stvari. Predvsem pa pravi red bivanja razbolelega in weltschmerznega slehernika.