Neprimerno se mi zdi, da bi vas že na začetku spraševala po avtobiografskih podatkih, toda vseeno med prebiranjem vašega romana Soba pod gradom nisem mogla ubežati misli, da si z junakom Petrom Mrakom delite določeno usodo. Oba sta, potem ko sta na fakulteti izgubila bitko, nekaj časa vztrajala pri časopisu, in oba sta pisatelja. Je vaš roman mogoče brati tudi kot obračun s svetom, v katerem živite?

V svojem zadnjem romanu sem se razmeroma zavestno lotil pisanja o okolju, ki ga poznam, predvsem o akademski sferi, vendar tudi o protestniških gibanjih in nasploh o odnosih znotraj generacije, ki ji pripadam. Na prvi pogled se zdi, da se pri pisanju, ki temelji na tukaj in zdaj, avtobiografskost bolj vsiljuje, kot če postavimo dogajanje v neko drugo epoho oziroma kraj. Moram pa reči, da so liki, izpisani v romanu, samostojni in da nimajo avtobiografskih referenc, ki sem se jim skušal izogibati. Je pa svoje verjetno opravilo tudi nezavedno, ki ga ne moreš nadzorovati.

Recenzije, ki reflektirajo vaš roman, govorijo o tem, da gre za prvi literarni komentar protestniških gibanj lanskega in predlanskega leta. Tega ste se lotili zelo analitično.

Nekako sem čutil, da je čas, ko moram pisati o sedanjem času in okolju, ki mi je neposredno dano. Zatrjeval sem si, da je dovolj samo odpreti oči in reflektirati, kar pa se lahko izkaže za težjo nalogo. Poleg tega nisem tip, ki bi gojil afinitete do fantazijskega, zanimanje za zgodovino pa sem zadnje čase postavil v oklepaj. Protesti so bili krajevno in časovno prisotni, imel pa sem tudi precejšnje zadržke. Pri pisanju romana, ki nehote nosi družbene, politične konotacije, lahko zelo hitro zapadeš v klišeje. Po eni strani je bila to zelo nehvaležna naloga. Toda v mojem romanu gre tudi za poustvarjanje specifične atmosfere, ki so jo ustvarila vstajniška gibanja. Skušal sem pokazati zunanji kaos, ki pa se odzrcalja v samem junaku Petru Mraku.

V mislih ste imeli bolj ljubljanske kot pa mariborske proteste.

Bolj prve, ja. Pregledoval sem časopisne članke in odkril občasni senzacionalizem, pretiravanje v izjavah, kalkulacije in zgodbe, obrnjene na glavo. Prižgal sem tudi televizijo, ki je sicer že deset let nisem redno gledal. Zaradi načina, kako so bila protestniška gibanja predstavljena v medijih, sem čutil delni odpor, toda hkrati me je tema, moram priznati, tudi strašno mikala.

Torej romana, če prav razumem, niste pisali sočasno s protesti?

Le delno, pri piljenju sem imel že nekajmesečno distanco. Še zmeraj sem bil praktično tam, saj zgodovina svoj resnični obraz pokaže šele čez nekaj let. Sem pa to kratko časovno distanco izkoristil za primerno vizualizacijo, torej, kako so protesti dejansko izgledali. Ves čas me je zanimalo tudi, kako se bo roman izpisal, kako ga bom jaz izpisal. To me je po svoje tudi motiviralo.

Mirt, malomeščanski japi, ki poziva k uporom v svojem delovnem času, Petru Mraku, zamišljenemu, filozofičnemu junaku, pravi, da bo do preobrata prišlo, ko bo padla vlada. Toda zdi se, da se je bolj uresničila Mrakova napoved, namreč, da so simbolične vloge ostale nespremenjene, zamenjali so se le akterji. Je Mrakovo stališče glede protestov na neki način tudi vaše stališče?

Tu gre za konfrontacijo dveh nasprotujočih si stališč, ki so nam znana že iz zgodovine. V družbi, kjer je preveč odklonov, se upor postopoma lahko pokaže za edino legitimno rešitev. Morda bi se v določenih pogledih res lahko strinjal z mišljenjem osrednjega lika, ki ga prevevata skepticizem in zadržek do poenostavljenih rešitev v družbi, ne pa v vseh. Osebno ne trdim, da je vsak upor že po naravi zgrešen, vendar na koncu štejejo edino rezultati.

V čem je problem Petra Mraka? Od kod njegovo stalno zaletavanje v sedanjost? Kljub izjemni načitanosti, intelektualizmu se nahaja na družbenem robu.

To bo zvenelo obrabljeno, ampak njegove probleme »vzdržuje« razmišljanje o nasprotjih med javnim in osebnim, dejanskim in možnim. Peter Mrak zapada v preteklost in ima težave s sedanjostjo, ne glede na svojo razgledanost. Tu sem hotel vzpostaviti epimetejsko strukturo osrednjega lika. Torej, junak preko spominjanja sega nazaj v preteklost, in na trenutke ga ta celo odnaša. V romanu je vseskozi prisotna dialektika med preteklostjo in sedanjostjo. Po drugi strani pa ima junak težave tudi s prihodnostjo. Hrepeni, in v tem smislu hrepenenje razumem kot obrnjenost v prihodnost, po nečem, kar je že minilo. Kljub racionalni noti se mu pretekli čas pretirano vsiljuje in zato tudi sedanjost zanj postaja problematična. Peter Mrak se iz naštetih razlogov, kot nekje zapišem, znajde ravno toliko, kolikor je nujno, da preživi.

Dialektika je prisotna tudi na ravni likov. Viktor Eckhart, ostareli profesor, avtor študije o renesančnem slikarstvu, predstavlja nasprotje Korenčiču, ki je predstavnik zategnjene univerzitetne malomeščanske krame.

Viktor predstavlja ideal, morda izginjajoči model akademika, ki postopoma razkriva svojo ranljivost in ujetost v imaginativni svet. Pri Korenčiču ni nič presežnega, navdihujočega, skratka nič pretresljivega, razen gole karierne preračunljivosti. In če vašo misel še nekoliko stopnjujem, dialektika je prisotna tudi na ravni ženskih likov. V romanu imamo samo dve ženski. Ena je predstavljena bolj intenzivno kot druga. Absurdno pa je, in tu se kaže tudi Mrakova zapredenost v preteklost, da ga ta, ki je odšla iz junakovega življenja, bolj nagovarja kot tista, ki je tu, ki vstopa oziroma je že vstopila.

Chagall proti Chanelu. Ena biva v preteklosti in druga v permanentni sedanjosti. Toda tisto, kar je zanimivo pri ženski, ki se nahaja v sedanjosti, so njeni očitki, da bi se junak moral začeti ukvarjati z resnejšimi stvarmi, kot je pisateljevanje.

Njeni očitki so do določene mere upravičeni. Ona vsekakor bolj samozavestno stoji v realnosti kot (anti)junak in mu občasno osvetli pot iz labirinta. Na kar ji on odgovori, da je pisateljevanje navsezadnje tudi poklic.

Drži. Toda ko ta ženska dobi vpogled v njegovo pisanje, ko izve, kaj si Peter Mrak o njej misli, namreč, da se njen estetski čut giba v razponu izbire oblačil, kozmetike in avtomobila, jo to prizadene. Očitno ste se preko ženskega lika dotaknili tudi občutljive teme o resničnem in fiktivnem, o statusu umetniškega dela torej.

Seveda, vsi se motimo o drugih, in Peter Mrak ni nobena izjema – nima absolutnega vpogleda v dogajanje okoli sebe. Tema pisateljevanja je ena izmed rdečih niti romana, ni pa to njegova edina tema. Je vsekakor prezentna, bodisi na način pogovorov o literaturi, o umetnosti ali, kot ste omenili, preko Nežinih komentarjev, naj si Peter Mrak najde resnejše opravilo, naj začne delati na svoji karieri. Tu gre pač za aluzijo, da pisatelji in pesniki nismo izolirani v svojem romanesknem ali pesniškem svetu. Kot avtorju so mi tovrstna premišljevanja blizu in se o njih že več let sprašujem.

Govorite o fiktivnem medijskem pluralizmu, ki se je lepo pokazal ravno v času protestov, o delitvi na naše in vaše, na domačine in prišleke…

Nekdo ves čas reproducira razlike, na podlagi katerih mislimo in reagiramo. Karkoli že počne moj lik, zanj vse temelji na sestavljanju besed. Potem ko je izpadel iz marketinških vod, se je po sili razmer znašel v časnikarstvu, vmes pa piše leposlovje. Za svojo kritiko časnikarstva ima torej vse argumente, saj sistem spoznava od znotraj. Toda hkrati je zaprt v svoj svet in iz te nepreglednosti vleče konsekvence. Ves čas čakamo, da se bo premaknil na drugo stran črte, kjer bo zanj resnično še kaj drugega kot zgolj kritika, kritiziranje, obmetavanje s pojmi…

Ampak saj ponudite tudi alternative, ne gre ves čas le za pritoževanje, bruhanje jeze. »Namesto v nakupovalne centre se odpravite na kos zemlje in si uredite vrt,« Peter Mrak odvrne novinarki.

Nekaj alternativ je, ne vem pa, če je omenjena najbolj ilustrativna. Mišljenje Petra Mraka se na vsake toliko pač mora iziti v gotovost. Verjetno zato, ker je večino časa obdan z negotovostjo. In ta gotovost je navsezadnje tudi njegov cilj, čeprav je res, da ga gotovost ne posrka v tolikšni meri, da bi naredil kakšen agresivnejši korak in bi skušal tudi kaj spremeniti. Vprašanje je sicer, ali je mogoče sploh kaj narediti, predvsem če pogledamo njegovo situacijo, ki se mestoma zdi brezizhodna. Tu gre za star problem, kako naj posameznik vpliva na družbo in ali je v vsesplošnem družbenem kričanju sploh možno slišati pravi glas.

Vaš junak ima tudi dokaj trdno stališče glede tega, kje biti. Alternativa iti čez mejo, iti onstran, zanj ne obstaja.

Zadnje čase se na veliko govori o odhajanju mladih, o begu možganov. Tovrstne teme se pojavljajo tudi v romanu. Hotel sem komentirati tudi aktualna dogajanja. Stvar je sicer v tem, da Peter Mrak ne plava ravno s tokom in da iluzija odhoda zanj ne obstaja ali pa obstaja samo kot možnost, ki je nima več smisla izkoristiti, ki jo je on že izkoristil. Pomisli celo, da so si vsa mesta podobna, da je mnogovrstnost zgolj navidezna, skratka, odhod čez mejo ne bi prinesel nobene bistvene kvalitativne spremembe v njegovem življenju.

Sami verjetno ne delite tega mnenja? Predvsem, ker imate za seboj izkušnjo potovanj…

V neki fazi svojega življenja sem se ujel s podobnim stališčem kot Peter Mrak, še posebej, ko sem kot pisec zadnje mesece nasedel v svojem stanovanju. Kaj naj rečem? Življenje se očitno rado dogaja po nasprotjih. Podobno kot gredo umetniške epohe, umetniška obdobja, stili v umetnosti v svoje nasprotje, tako tudi ljudje v sebi nosimo ambivalenco. Čeprav že opažam, da me vleče drugam, da bi spet kam šel, da bi kaj pogledal, da bi me kaj zanimalo. Naj bo to narava, muzej, mesto, karkoli, nekaj, kar pač ni v mojem vsakdanjem dometu. Če ne drugega, ti bivanje onstran omogoča, da se misli porazgubijo v neko drugo tujost, nevsakdanjost.

Ampak zdaj govorite o potovanjih. Imate neki prostor, iz katerega izhajate, greste na potovanje in se vanj vrnete…

Zdaj imam ta prostor, prej ga nisem imel. Zdaj obstaja v mojem realnem življenju, in verjetno to vnese neko novo perspektivo, morda gre pri tem, da imaš prostor, ki mu pripadaš, v katerega se lahko zatečeš, celo za neke vrste olajšanje. Retrospektivno gledano lahko rečem, da sem šele v trenutku, ko sem prišel do stanovanja, začel razmišljati o romanu.

Ta prostor je zdaj Celje?

Ja, ta prostor je Celje. Prej so bila ta prostor najemniška stanovanja v Ljubljani, ki pa so bila bolj zatočišča kot prostori, v katerih bi se počutil varnega. Seveda sem ves ta čas varnost našel v hiši svojih staršev na Kozjanskem.

Prostor, v katerega se vračate in v njem najdete varnost, je najbrž povezan tudi z jezikom?

Seveda. Ne predstavljam si, da bi v tem trenutku za dlje časa obtičal v situaciji in prostoru, kjer govorijo drug jezik. Še manj, da bi pisal v angleščini ali nemščini.

V širšem smislu je vaš prostor avstro-ogrski svet, ki ste se ga lotili tudi na znanstven način.

Ja, to sem precej obdelal. Morda gre pri tem za aluzijo na literarne junake konec 19. in začetek 20. stoletja. To je obdobje, ki ga najbolje poznam, če bi gledal historično, s katerim sem se največ ukvarjal. Nisem samo brskal po arhivih in iskal umetnostnozgodovinske podatke, v neki fazi svojega življenja sem tudi precej srkal literaturo tega časa. Na vsak način pa gre tudi za prostorsko referenco. Prostor nekdanje monarhije, Evropa v ožjem pomenu, vključno z Mediteranom, je vsekakor moj prostor, torej prostor, v katerem diham.

Ko sem prebrala stavek: »Država je v tej deželi samo še nekaj navideznega, digitalnega. Pojavlja se v obliki formularjev, členov, številk, ki nekaj terjajo,« mi je sprva sprva vzelo sapo, nato pa sem vam lahko samo še zaploskala.

Poglavje, ki ga omenjate in v katerem Peter Mrak razmišlja, da ga je država kot psa dresirala za neko vlogo, ki ni obstajala, in si s tem kupovala mir, se mi zdi nekoliko čez rob, nekakšen previs na drugo stran. Razmišljal sem celo, da bi ga vrgel ven. V zagovor lahko rečem le to, da gre z vidika zgodbe za konsekvence, ki so se nabirale v junaku. Hotel sem podati temnejšo plat naše situacije, torej situacije moje in vaše generacije. Po drugi strani pa, če ne bi šel v tolikšni meri v razkosavanje in prepariranje situacije, bi bralci morda celo utegnili pomisliti, da so stvari tam kar tako in da gre dejansko za pretiravanje.

Junakova krivda in navsezadnje vaša in moja krivda, ali če hočete odgovornost, je v tem, kolikor smo bili naivni, da bodo navodila res delovala.

O tem ne govorimo prav veliko, namreč o lastni krivdi. Ponavadi se krivda projicira navzven, in tudi spoznanje Petra Mraka, da si je država vsako leto izmislila novo laž, ker se je bala, da bi takšni, kot je on, preplezali obrambni zid, je na neki način projekcija navzven. Toda po drugi strani bi lahko zgodbe, ki so mu jih prodajali, spregledal že prej, s tem mislim, da bi se lahko bolj prilagodil. Morda mu je manjkalo pozornosti, morda je bil z mislimi drugje in je pustil, da ga je nosil tok, skratka, ni se posvečal realni situaciji, ni dovolj načrtno usmerjal svojega življenja. In ta naivnost ga je potem drago stala.

Bolj kot prozaista vas poznamo kot pesnika. Izdali ste že tri pesniške zbirke in potem lani zbirko kratkih zgodb, ter študijo o secesiji na Slovenskem. Z romanom ste se dokončno zapisali med pesnike »prestopnike«. Je ta vaš prestop bolj stvar estetske, umetniške narave ali gre tudi za poskus poseganja v prostor in čas, ki postaja vse bolj prozaičen?

S pisanjem poezije sem se nehote zaprl v meditativni svet, ki je sicer lep in pomirjujoč, vendar poezije ne vidim kot tistega medija, s pomočjo katerega bi se lahko začel izražati na bolj kritičen način. Kaj naj? Začnem pisati avantgardno poezijo? Romana po drugi strani tudi nisem začel pisati zato, ker se romani berejo, poezija pa naj se ne bi brala. Preprosto sem opazil, da v sebi nosim možnost deskripcije, in da bi lahko, če nekoliko banaliziram, napisal deset strani o tem, kako kozarec pade z mize. Zdi se mi, da sem s poezijo dosegel določen nivo in da si lahko privoščim prestop v drugo formo. Mislim, da je šlo za precej logičen razvoj.

Je bilo težko?

Napisati roman? Pisanje romana je, to sem že nekajkrat izjavil in se ljudje vedno nasmejijo, primerljivo z rudarjenjem. Pisanje romana zahteva določen vložek, da ne govorimo o psihofizični kondiciji, ki jo moraš imeti kot pisatelj. Sicer pa mi je bil delaven odnos do katerekoli oblike aktivnosti posredovan že z vzgojo. Poezija se ti nasprotno lahko zgodi v parih sekundah in se tudi zapiše v relativno kratkem času. Seveda je tudi pesniško zbirko treba delati, toda v primeru pisanja romana gre za povsem drug princip. Verjetno je situacija precej podobna pri športu, če treniraš, iz tega nekaj nastane, če pa ne, pač ne.

Sama bi imela neko drugo asociacijo. Vaš junak na primer izpostavi primerjavo med fizičnim in pisarniškim delom. Torej med tistimi, ki »polagajo vrstice, vlečejo ideje s spleta, in temi, ki v zemljo zabijajo žeblje«. Zakaj naj bi med njimi vladalo »sprevrženo« razmerje?

Gre za kompleksno razmerje med manualnim in intelektualnim delom, ki ga moderna družba tako ali drugače reproducira, analitiki pa vztrajno tematizirajo. Verjetno sem imel v mislih to, da so oboji ujeti v mrežo produktivnosti, učinkovitosti. Tako junak pred računalnikom kot junak pred zidom, ki ga gradi, sta ujeta v mehanizem in kot posameznika težko karkoli spremenita. Hkrati pa tovrstno vzporejanje jasno nakaže, iz kakšnega družbenega okolja izhaja Peter Mrak. Kljub spleenovski melanholiji je okužen z vonjem po gumah v garaži, v kateri je delal njegov oče. Njegovo zaledje pa med drugim narekuje tudi odpor do polnjenja praznine s kulturnimi pojavi ter končno proizvaja željo, da bi našel most, po katerem bi dosegel »normalno« življenje.

Mrakova razredna pripadnost verjetno opredeljuje tudi njegov odnos do tako imenovane revolucije, ki se odvija na cesti? »Revolucija ne bo prinesla rezultatov,« s precej skepticizma izreče Mrak svojemu nekdanjemu sošolcu Mirtu.

Kljub temu da pripada delavskemu razredu, mu kot skeptik in kot nekdo, ki razmeroma dobro pozna zgodovino, ne zna ponuditi boljšega odgovora.

Od kod vaša fascinacija s časom, z urami?

V retrospektivnem pogledu za nazaj vidim, da so me tudi v času študija filozofije zanimali predvsem avtorji, med njimi Heidegger, Husserl, Levinas, pa eksistencialisti, ki so se ukvarjali s fenomenološkimi pojavi; pri njih je komponenta časa ves čas prisotna. Gotovo pa gre tudi za osebno okupacijo, in sicer v smislu, da so mladostna leta minila. V romanu sem delal nekakšno revizijo svojega življenja in to poskušal pripeti na razmišljanje glavnega lika. Ampak tudi starejši pisateljski kolegi so mi dejali, da je obdobje med tridesetim in štiridesetim najbolj občutljivo, da gre menda za čas, v katerem se zgodijo največje preizkušnje.

Imate občutek, da ste napisali dober roman?

Imam. Čeprav občutek ni dovolj, mislim občutek, da si v dani življenjski situaciji dal maksimalno od sebe. Vsekakor se mi zdi, da sem pretekla leta preveč vlagal v pisanje in da moram zdaj početi še kaj drugega.

Intervju