Kraški poet Srečko Kosovel, ki danes velja za pesnika različnih obrazov, je dočakal le 22 let, a za seboj zapustil več kot tisoč pesmi in še nekaj sto drugih besedil, od esejev, razprav, pisem, dnevniških zapisov in različnih osnutkov. Kmalu po smrti je postal prava ikona, po kateri je poimenovanih kar nekaj ulic, šol in različnih ustanov, že nekaj časa pa sodi med naše najbolj prepoznavne literate v tujini, saj je bil preveden v skoraj vse evropske jezike, celo v kastiljščino. Za časa njegovega življenja ni izšla niti ena njegova pesniška zbirka, zato je bilo urejanje njegove obsežne zapuščine prepuščeno zanjimcem.

Do smrti zadolžen

Srečko Kosovel se je rodil 18. marca 1904 v Sežani kot peti otrok v družini. Med prvo svetovno vojno so ga starši še kot fantiča poslali v Ljubljano, da bi ga zaščitili pred grozotami soške fronte. V današnji prestolnici je nato preživel približno polovico svojega kratkega življenja, a se ni nikoli poistovetil z njenim ritmom, temveč se je v svojih pesmih vedno vračal h Krasu, ki ga je ustvarjalno močno določal.

Kdaj natančno je začel pesniti, niso vedeli niti njegovi najbližji, najbrž so prvi zapisi v verzih nastali že leta 1916, njegovi zgodnji teksti so nato ostali razpršeni po različnih dijaških glasilih, pod njih pa se je velikokrat podpisoval s psevdonimi. Leta 1922 je pod njegovim vodstvom izšla prva številka literarnega lista Lepa Vida, zaradi katere je zašel v finančne dolgove, ki so ga nato pestili do smrti. Kasneje so se njegove objave zvrstile predvsem v Slovanu, Ljubljanskem zvonu, goriški Mladiki ter Domu in svetu, bil pa je tudi vidna osebnost uredništva revije Mladina.

Čeprav je njegov oče, nadučitelj in narodni buditelj, želel, da bi postal gozdarski inženir, se je Srečko po maturi vpisal na ljubljansko filozofsko fakulteto, kjer je študiral slavistiko, romanistiko in filozofijo. Med študijem je ves čas živel v mizernih razmerah, saj pogosto ni imel niti za hrano, zaradi česar je postal telesno povsem neodporen, a kljub temu je našel moč za branje, intenzivno pisanje poezije in dopisovanje; na dan naj bi napisal kar tri pisma ali razglednice.

Po zagorskem literarnem večeru februarja 1926 se je Kosovel z nekaj kolegi želel z vlakom vrniti v Ljubljano, a so zapadli v tako razgreto debato, da je vlak odpeljal kar brez njih. Tisto noč je prebil v ledeno mrzli čakalnici in se močno prehladil. Kmalu si je nekoliko opomogel in odpotoval v domači Tomaj, a se mu je prikrita influenca razvila v gripo, nato je dobil vnetje možganske ovojnice in po hudih mukah je maja umrl za meningitisom. Nekaj mesecev pred smrtjo je zaradi vse večje politične angažiranosti menda obveljala tiha prepoved njegovega javnega delovanja.

Sramota za družino?

Kosovel žal ni dočakal izida niti ene svoje pesniške zbirke, čeprav je pesmi iz svojega prvega obdobja, ki jim je sam nadel skupni imenovalec »baržunasta lirika«, sredi leta 1925 oblikoval v zbirko Zlati čoln. Oktobra tega leta je pesmi prepisoval na lepše in pripravil poseben uvodnik, kar namiguje, da je že našel založnika. Čeprav se je bil pripravljen odpovedati celo svoji uvodni besedi ali zmanjšati število pesmi, saj naj bi mu šlo predvsem za honorar, s katerim bi se rešil dolga, se mu ta enačba ni izšla. Zakaj zbirka takrat ni prišla do bralcev, vse do danes ostaja skrivnost, a mnogi, tudi njegov dober prijatelj Bratko Kreft, so menili, da je imel prste vmes Srečkov starejši brat Stano, ki se je bal, da je mladi poet preveč neučakan in bo družini z objavo nakopal sramoto.

Za nameček se je zbirka po njegovi smrti raztresla, zaradi česar nikoli ne bo objavljena tako, kot si je zamislil sam. Tudi sicer v svojem opusu ni vzpostavil nikakršnih načrtov za bodoče zbirke, niti hierarhije med rokopisi; njegovo zapuščino se težko ureja po tematskih sklopih, slogovni sorodnosti, pa tudi časovne zaporednosti nastajanja pesmi ni mogoče zanesljivo ugotoviti, zaradi česar jo je vsak urednik razdelil po svoji presoji.

Potem ko je prvi izbor pesmi že leta 1927 uspelo izdati Kosovelovemu prijatelju Alfonzu Gspanu, je večina rokopisov prišla v roke literarnega zgodovinarja in komparativista Antona Ocvirka, ki je zapise menda dešifriral s pomočjo lekarniških delavk, vajenih branja čačk zdravnikov. A si je nakopal kar nekaj kritik, ko v prvo knjigo Zbranega dela leta 1946 ni vključil najradikalnejših, konstruktivističnih pesmi, saj so se mu te zdele fragmentarne in nedokončane. Te je nato do bralcev poslal šele več kot 20 let kasneje pod naslovom Integrali '26, ki prav tako ni bil posrečen. »Kosovel je verjetno predvidel naslov Ikarov sen, kar je bilo docela v skladu s postgravitacijsko problematiko konsov in njihovo zgradbo, ki zahteva gibljivo branje, 'gibljivo filozofijo', kot pravi Kosovel sam. Integrali pa so bili povezani z njegovo socialno-revolucionarno liriko, kar je lepo videti iz njegovih dnevniških zapiskov,« dilemo razrešuje eden vodilnih raziskovalcev Kosovelovega življenja in dela, dr. Janez Vrečko. Tako je nekako obveljalo nepisano pravilo, da je Kosovelovo zapuščino smiselno objavljati zgolj v formi zbranega dela, saj vse druge edicije prinašajo uredniško samovoljnost.

Ustvarjalec prostorske poezije

Današnji bralci ga poznamo kot pesnika mnogih obrazov: melanholičnega poeta Krasa, senzibilnega pesnika z izrazito slutnjo smrti, socialno-revolucionarnega vizionarja ali popisovalca umirajoče Evrope. V zgodnjih delih je bil zavezan predvsem krajinskemu impresionizmu, nato zašel v ekspresionizem, a ga kmalu skupaj s futurizmom začel obravnavati kot že preživeto fazo evropske umetnosti, zaradi česar se je premaknil k aktivni, konstruktivni evropski avantgardi, vmes pa nekoliko zašel še k zenitizmu. Dr. Marijan Dović v knjigi Slovenski pisatelj ugotavlja, da so bile interpretacije Kosovelovega dela pogosto ideološko motivirane: pred drugo vojno so ga imeli za narodnega pesnika, po njej za revolucionarnega socialista in simpatizerja delavstva, ko se je pri nas razmahnila (neo)avantgarda, pa za modernega pesnika. Pa vendar Vrečko pojasnjuje, da je sam vselej branil svojo ustvarjalno svobodo in si ni pustil natakniti »dogmatskih cokel«.

Ostre polemike so se med domačimi in tujimi teoretiki razvnele predvsem glede Kosovelovega konstruktivizma. Če so nekateri na eni strani trdili, da ni jasno, ali je bil konstruktivist, je dr. Janezu Vrečku po skoraj 90 letih uspelo dokazati, da je Kosovel odlično poznal ruski konstruktivizem in v njegovem duhu tudi ustvarjal svoje konse. Ko se je literarni zgodovinar prebil do te ugotovitve, je lahko dešifriral številne pomembne zapise v njegovih dnevnikih ter pojasnil najtežje razumljive pesmi, kot so Srce v alkoholu, Pesem št. X ali Kons.5. »Ugotovil sem, da je Kosovel vodilno ime evropskega konstruktivizma. S tem je bila dokončno presežena misel, ki je veljala med evropskimi znanstveniki, da razen ruskega evropskega literarnega konstruktivizma ni bilo.« Vrečko poudarja še, da konsi niso vizualna, ampak prostorska poezija, ki sledi temeljni konstruktivistični ideji, da je vse arhitektura. Od zaprtih, statičnih površin se je pesniški genialec odlepil z medsebojnim gibanjem besed, z interakcijo ravnin, z »iskanjem globine« in »lomljenjem ploskev«. »Kosovelove konse moramo brati kot arhitektonske poskuse pri transformiranju realnosti, saj 'črke ne rasto v prostor' iz estetskih, ampak predvsem iz etičnih nagibov.«

»Kosovel je pesnik in mislec, ki na vsakem koraku kaže na veliko človekovo odgovornost do sveta in ponuja rešitve, ki jih pri tem potrebujemo – danes še posebej,« sogovornik pravi o njegovi aktualnosti. Literat Josip Osti pa je prepričan, da družbena kritičnost njegove poezije nikoli ni bila tako aktualna, kot je zdaj. »Šele zdaj se marsikdo zaveda posledic ugotovitev, da je denar sveta gospodar. Ali kot je on dejal, da je gnoj zlato, kar velja za kmeta, in zlato je gnoj, ko gre za bankirje oziroma kolonialiste sodobnega sveta. Če bi v njegovih pesmih Društvo narodov zamenjali z Združenimi narodi, bi na njih enako upravičeno letela njegova kritika.«

Josip Osti se je že pred 20 leti odločil živeti v Tomaju, Kosovela pa pogosto omenja v svojih pesmih in se z njim oziroma njegovo poezijo na tak način tudi pogovarja. Ta kraški poet mu je tako blizu predvsem zaradi »prežemanja konkretnega in trenutnega z univerzalnim in večnim, zemeljskega s kozmičnim in neprestane slutnje smrti z radoživostjo«. Matjaž Berger pa je eden redkih domačih režiserjev, ki si je Kosovela drznil prenesti na oder, ob tem pa užitek našel v odkrivanju vedno novih elementov v »Kosovelovem rebusu« ter »avanturi izumljanja jezikov, figur in podob, ki izhajajo iz kompleksnosti njegovega diskurza«. »Njegov označevalni kod 'besed v prostoru' je za uprizoritev raziskave produktiven, ker pripoveduje neko 'zgodbo' performiranega sveta,« pravi.

V poklon velikanu

Ob 110. obletnici Kosovelovega rojstva se bodo po vsej Sloveniji zvrstili številni dogodki, kot denimo današnji pogovor z dr. Janezom Vrečkom v ljubljanski Drami, ki ga organizira založba Beletrina, v SNG Nova Gorica pa se mu bodo nocoj poklonili z okroglo mizo ter ponovitvijo predstave Postani obcestna svetilka. Glavnina dogodkov bo v okviru projekta Kosovelovo leto potekala na Krasu. Dogajanje, ki so ga pripravile različne tamkajšnje institucije in društva, bo v petek zagnal multimedijski kolaž Človek ni simetričen, obeta pa se še okoli 40 drugih prireditev.

V petek bo odprla vrata tudi prenovljena Kosovelova spominska soba v stavbi sežanske Ljudske univerze. Tamkajšnja direktorica Aljana Resinović je pojasnila, da sta potrebo po prenovi narekovala predvsem zastarela tehnologija in program. »Posodobili smo avdiovizualno tehniko, obnovili razstavne vitrine, na novo odtisnili pesmi na steno, v malo sobo postavili celostenski kolaž Kosovelovega življenja in ustvarjanja, pripravili pa smo tudi dva nova programa.« Ob tem so v osrednjem prostoru ohranili prvotno arhitekturno zasnovo sobe, kot je bila v konstruktivistčnem slogu urejena pred 40 leti.

 

 

Portret