Esterházy je diplomiral iz matematike, za kar krivi ruske komuniste, ki naj bi mu preprečili študij književnosti, je bilo pa to tudi koristno, saj je trčil v izkušnjo lastnih omejitev. Navsezadnje, pravi, ko je vsevedni pripovedovalec na začetku 20. stoletja začel postajati negotov, so tudi fiziki ugotovili, da nekaterih delcev ne bo mogoče definirati. Pokazale so se načelne ovire za (vsesplošni) napredek. Po diplomi je praštevila vendarle zapustil in se začel ukvarjati z bivanjskimi skrivnostmi.
Dediščina družine
Svojo prvo mednarodno literarno nagrado je prejel ravno v Sloveniji, nagrado vilenica leta 1988, in Slovenijo je potem omenjal v več svojih zapisih. Tudi v romanu Harmonia caelestis iz leta 2000, ki je zdaj izšel tudi pri nas, pisal pa ga je polnih deset let. Avtor pri tem trči v problem, kako vgraditi v pisanje spremembe osebnosti oziroma ali jih sploh vgraditi. »Ko pisatelj piše, se v njem čedalje bolj izoblikuje podoba o tem, kakšen naj bo roman. Zato mora slediti temu vzgibu, ne glede na to, kakšne barve postajajo njegovi lasje,« pravi.
Latinski naslov je roman, ki je zaobjel kar 300 let zgodovine, dobil po ciklu baročnih skladb, ki po besedah pisatelja niso zelo pomembne, so pa prijetne in so del njegove družinske dediščine; napisal jih je Pal Esterházy, ki je živel med letoma 1635 in 1712. Péter Esterházy izvira iz aristokratske družine, ki je v 18. in 19. stoletju odigrala pomembno vlogo v avstro-ogrski monarhiji. »Vendar nisem podedoval materialnega bogastva, ampak nekaj veliko boljšega, zgodbe o svoji družini. In zgodbe znam veliko bolje uporabljati, kot bi znal dvorec, kjer vedno kje zamaka.«
Tudi sicer v svoje romane rad vpleta družino in njeno zgodovino, pogosto se pojavljata vlogi očeta in matere: Harmonia caelestis v ospredje postavi očeta, v romanu Pomožni glagoli srca, ki je ravno tako te dni izšel pri nas, pa mater. »Danes konservativni politiki govorijo o družini kot o edini relevantni obliki bivanja, kar je seveda laž. Družina sama po sebi ni ne dobra ne slaba, čeravno meni zelo ustreza, so pa lahko družinski romani zelo bogati ter vznemirljivi, ker so bralcem takšna razmerja znana in še vedno lahko odkrijejo kaj vznemirljivega. Z zgodovino imam vez, ki je osebna in čustvena,« pravi pisatelj.
Breme diktature
Svojo pisateljsko pot je začel v sedemdesetih, v madžarski ljudski demokraciji oziroma diktaturi, in že s svojim prvim romanom Proizvodni roman (1979) z ironijo reflektira tedanjo madžarsko stvarnost. »To je bila neke vrste mehka diktatura, ker je bila tedanja oblast prepričana, da bo večna, vendarle pa sta bila prisotna grožnja in strah, ki ju diktatura povzroča. Romani so zelo blizu svobode, v diktaturi to pomeni politično plat svobode. Toda za umetnost je lahko nevarno, če v njej ni nič drugega kot nasprotovanje diktaturi, saj ob njenem koncu ni več razloga, zaradi katerega bi umetnost obstajala.« Z diktaturo je še enkrat opravil v popravljeni verziji Harmonia caelestis, v kateri je razkril, da je bil njegov oče član tajne službe. Tudi zanj je bila ta novica dramatična. »Nenadoma sem se moral soočiti z nečim, kar sem moral verjeti, a noben trenutek prej v mojem življenju tega ni potrjeval. Ob tem sem se spraševal, ali sem izgubil očeta ali ne, vse dokler ga počasi spet nisem začel imeti rad. Videl sem človeka, ki ga je pritisnila zgodovina, izkazala se je njegova šibkost v primerjavi z njeno močjo.« V slovenščini je pravkar izšel še roman Ženska, s katerim je madžarska književnost prvič dobila delo, v katerem je na zrel način izražen odnos do erotike.