Detabuiziranje smrti skozi literaturo: S humorjem nad samomor

Deset let po tem, ko se je Žiga Valetič sam spopadal z bipolarno motnjo, ki v depresivnih fazah ustvarja tudi željo po smrti, se je v romanu Tunel: trgovina s samomorilskimi pripomočki s humorjem ozrl na travmatično obdobje svojega življenja. Kot pravi, je delo napisal intuitivno in se šele potem, ko je izšlo, začel obremenjevati z mislijo, kako se bodo bralci, še posebno svojci samomorilcev, odzvali. Najbolj pa ga je bilo strah, da bi roman celo koga spodbudil, da bi bolj intenzivno razmišljal o samomorilni nameri. Začel je brskati po strokovni literaturi, da bi videl, ali se njegov leposlovni poskus ujema z uradno doktrino suicidologije, in pri tem ugotovil, da je področje strokovno precej slabo obravnavano. Naslednjega pol leta je vsak dan pisal blog, na katerega se je odzvalo veliko ljudi, to pa je postala osnova za strokovno monografijo Samomor: večplastni fenomen.

Kasneje je, podkovan s strokovnim znanjem in po posvetovanju s suicidologi, ugotovil, da fiktivna zgodba iz Tunela, v kateri nekdanji tržni inšpektor v Ljubljani odpre trgovino s samomorilskimi pripomočki, ki pa se v praksi ne obnesejo in zato nihče ne more storiti samomora, sovpade s konceptom preprečevanja samomora. Da bi pripoved lahko imela vsaj kanček učinka, kot ga je imel roman Arta Paasilinne Očarljivi skupinski samomor, ki je v mesecih po izidu precej znižala samomorilsko statistiko na Finskem, je sogovornik dobil potrditev tudi v praksi. Amaterska gledališka skupina iz Kulturnega društva Pameče - Troblje je pripoved postavila na oder in kar nekaj gledalcev je za predstavo potovalo po Sloveniji, marsikdo pa je Valetiču po uprizoritvah zaupal tudi svojo osebno zgodbo. »Znanka je mesec dni za tem, ko je samomor storil njen brat, po predstavi prišla k meni in se mi zahvaljevala za napisano. Gospod, čigar mama je storila samomor med drugo svetovno vojno in ki se zato 50 let ni mogel smejati ob tej tematiki, pa mi je povedal, da se je ob branju moje knjige ves dan krohotal.«

Sogovornik se nasploh loteva svojih tekstov s humorjem, ker meni, da ima humor velik pomen tako pri razumevanju življenja kot smrti, saj nas »vrača v živost sedanjega trenutka«. Opozarja pa, da je ob tematikah, kot je samomor, pomembno, na kakšen način je šala posredovana. »Ljudje so, vsaj nekateri, ob mojih tekstih začutili dobronamernost, sočutje in empatijo.«

V stripovskem jeziku

Z romanom Tunel: trgovina s samomorilskimi pripomočki je pisec predramil tudi mlajše generacije, da konstruktivno razmišljajo o tematiki samomorilnosti, saj mu je skupina srednješolk, ki je delo prebrala na predlog svojega profesorja, poslala kup odzivov, med katerimi ni manjkalo konstruktivno kritičnih. Potem ko je o samomoru že predaval številnim osnovnošolcem in srednješolcem, se jim je letos spomladi približal še za korak, in sicer z risanim romanom Gugalnica, prvim tovrstnim pri nas, ki ga je ustvaril v tandemu s striparjem Gašperjem Rusom.

Zgodba se mu je porodila po tem, ko si je ogledal dokumentarni film, v katerem se otroci in mladostniki, ki so doživeli samomor znotraj družine, enkrat tedensko srečujejo, saj se najbolj sprejete počutijo med vrstniki, ki so doživeli enako tragedijo. Avtor pripovedi ni oblekel v stripovski jezik samo zato, ker se je z njim enostavneje približati mlajšim generacijam, temveč tudi zato, ker so tragične čustvene situacije prikazane na manj grozljiv in bolj zgoščen način kot denimo v filmu – ob tem pa vizualne plati ne izpuščajo. V času, ko je otrokom tako rekoč ves svet dostopen prek televizije in spleta, se sogovorniku zdi še posebno pomembno, da se starši in vzgojitelji z otroki pogovarjajo tudi o smrti in celo o samomoru.