Ko trg nadzoruje državo
Vsa ta ordoliberalna zgodba, kot jo popisuje in analizira Foucault, je sila zanimiva, predvsem pa je bila tudi uspešna: njena glavna ideja se je uresničila. In katera je ta ideja? Po Foucaultu bi jo lahko povzeli takole. Kaj so naredili ordoliberalci? Namesto da bi sprejeli svobodni trg, kot ga definira in nadzira država, torej v formuli klasičnega liberalizma, so to formulo preobrnili in rekli: treba je sprejeti svobodni trg kot regulativni princip države. Ordoliberalna invencija neoliberalizma je torej vpeljava principa: bolje država pod nadzorom trga kot pa trg pod nadzorom države.
Takšen preobrat se Foucaultu niti zgolj v teoretski obliki ni zdel niti najmanj zabaven – saj pri tem ne gre le za nekakšno osvoboditev ekonomije, marveč za vprašanje, ali tržna ekonomija sploh lahko ima tolikšno moč, da oblikuje državo in družbo. Ordoliberalci so dokazali, da lahko, vendar pod pogojem, da tržno ekonomijo podpira vladna politika. To pa pomeni, da »mora vlada posegati v družbo ne tako, da jo obvaruje pred ekonomskimi procesi, marveč tako, da v vsakem njenem delu uveljavi tržni princip tekmovalnosti«.
Michel Foucault je imel ta predavanja o neoliberalizmu leto pred tem, ko je z Reaganom in Thatcherjevo neoliberalizem postal tudi ameriška in britanska politika. In ni minilo desetletje, ko je neoliberalizem postal osrednja dogma svetovne politike, pri čemer je pomagal tudi zlom socialističnih režimov.
Neoliberalizem in depresija
Italijanski teoretik in aktivist Franco Berardi - Bifo (v letih 1967–1973 je sodeloval v avtonomistični skupini Potere operaio) v knjigi Duša na delu (v prevodu Gašperja Maleja je izšla pri Maski) neoliberalistično dogmatiko definira kot politiko, »katere cilj je vcepitev podjetniškega načela v vse prostore človeških razmerij«. Kot pa izhaja že iz Foucaultovega opisa ordoliberalnega preobrata, je neoliberalistični program tudi prevraten, kolikor sta, po Berardiju, »privatizacija in podreditev slehernega delca družbene sfere podjetniškemu modelu omogočili, da se je ekonomska dinamika otresla tistih – političnih, socialnih, etičnih, pravnih, sindikalnih – vezi, ki so jo tudi spričo normativnega delovanja države, politik javne porabe in organizirane delavske akcije omejevale in brzdale v predhodnih desetletjih«.
O dogmatični naravi neoliberalistične politike priča tudi njen refren TINA, »There Is No Alternative« (kar poznamo tudi v slovenskem političnem prevodu: »ni alternative«). Ampak to je veliko več kot le refren. Psihoanalitiki so opazili, da TINA generira neko patološko stanje: »V demokratičnih deželah se vse dogaja tako, kot da ni več možen noben upor, kot da je že sama ideja socialne ali intelektualne subverzije postala iluzorna, kot da je novo barbarstvo neoliberalne oblasti popolnoma prevladalo. Od tod žalost duše, od tod paradigma depresije,« ugotavlja Elisabeth Roudinesco v Pourquoi la psychanalyse?.
Depresija nastopa tudi v Berardijevi Duši na delu: »Ko je temeljni psihološki imperativ človeške skupnosti ekonomska konkurenčnost, smo lahko prepričani, da se proizvajajo pogoji za množično depresijo.« Konkurenčnost namreč predpostavlja tvegano narcistično stimulacijo, saj je v kompetitivnih razmerah new economy »veliko poklicanih in malo izbranih«. Toda depresija pri Berardiju ni le problem posameznikove psihopatologije, marveč nastopa kot družbeni simptom, ki v kritični optiki omogoča vpogled v samo jedro sodobnih kapitalističnih tehnik dominacije.
V iskanju prave terapije
O čem govori Duša na delu? V prvem delu o marksističnem pojmu alienacije in njegovih različnih interpretacijah v 60. letih prejšnjega stoletja; Berardi izpostavi tisto, ki jo je razvil italijanski operaizem – ta alienacije ni pojmoval kot izgubo človeške avtentičnosti (le kaj je to?), marveč kot »tujost kapitalističnemu interesu«, in je v skladu s tem postavil delavski razred kot »aktiven subjekt zavrnitve«. V drugem delu, ki ima tudi naslov Duša na delu, pa opisuje premik od industrijskega kapitalizma h kognitivnemu oziroma premik kapitalističnega izkoriščanja od telesa k duši, od materialnega k nematerialnemu delu. Ta premik je napovedal že Marx, ki ga je zaznal v težnji kapitala, da eliminira človeško delo v njegovi neposredni, materialni obliki in ga nadomesti s tehnološko izrabo znanosti, po Berardiju pa se je dovršil z uvedbo mikroelektronskih tehnologij, digitalizacijo strojne opreme in informatizacijo produkcijskih procesov, kar vse je privedlo do »preobrazbe značilnosti dela in do njegove splošne intelektualizacije«. Toda to še ni »duša na delu«. Res je že v proces kognitivnega dela vpleteno prav tisto, kar je »najbolj temeljno človeško: ne fizično preoblikovanje materije, temveč komunikacija, ustvarjanje miselnih stanj, čustvovanje, imaginacija«, toda delo zares zajame tudi dušo, ko je vanj investirana želja, to pa se zgodi šele s podjetništvom. Točneje, z ideologijo in prakso podjetništva, ki ju je vzpostavila neoliberalistična new economy.
Prav to je tisto, kar je Foucault detektiral kot rojstvo biopolitike: »Posplošiti formo podjetja v telesu in družbenem tkivu.« Berardi trdi, da je avtonomija tega podjetnika-delavca navadna utvara, toda ta dobro deluje. Nekaj časa je bilo celo videti, kot da »izven ekonomsko pojmovanega podjetja, izven produktivnega dela, izven biznisa ni več nobene želje, nobene vitalnosti«. Tako je bilo v 90. letih, ki so bila »čas zavezništva med kognitivnim delom in rekombinirajočim kapitalom«. Pa tudi desetletje psihofarmakološke eksplozije, »ekonomije na prozacu in antidepresivih«. To zavezništvo se je izteklo, ko se je trg uklonil gospostvu oligopolov, kognitivno delo pa odločitvam finančnih korporacij. In je nastopila depresija, toda ne le kot patologija, temveč tudi kot posebna oblika vednosti, ki prepoznava patogene družbene dejavnike, kot so »soodvisnost prihodka in dela, fanatično stremljenje po rasti, dogmi kompatibilnosti in konkurenčnosti«. Po Berardiju je torej kapitalizem postal bolezensko stanje, zoper katerega ne pomaga nobena politika, ampak terapija. »V prihodnosti bosta politika in terapija eno.«