Marca Ribota sem spoznal leta 1992 na ljubljanski Drugi godbi. Srečanje z glasbenikom, ki je vse očaral s posebnim kitarskim zvenom na albumu Toma Waitsa Rain Dogs in na koncertih newyorškega benda The Lounge Lizards, se je razvnelo ob bluesu Lightnin' Hopkinsa in debati o klavrni usodi državnega socializma, o Balkanu in Evropi. Bil je dober začetek prijateljstva. Na evropski turneji je bil kot vodja lastnega benda Rootless Cosmopolitans. Zbujal je pozornost, tako kot je tista leta zbadala raznovrstna, napadalna in drzno eklektična muzika njegovih kolegov s tako imenovane newyorške downtown scene. V skupini je igral nenadkriljivi klaviaturist Anthony Coleman. Seznanila sta se na nekem koncertu na hitro sestavljene skupine. Po edinem špilu, ki je bil polomija, sta se poklicala: »Ej, tole je bilo tako slabo, da morava nekaj zaigrati.« Marc je na vajo prinesel solato not z zapletenimi komadi, ki jih ne bi mogli zvaditi v enem tednu. Tako so začeli muzicirati svetovljani brez korenin. Niso bili apolitični. Ta krožek je na Marcovo pobudo 8. januarja 1993 v klubu Knitting Factory organiziral enega prvih mednarodnih koncertov v podporo Bosni – S.O.S. Bosnia – in se jasno politično opredelil do vojne agresije v BiH. Podobno je ravnal tudi ob izraelski zasedbi Zahodnega brega in si nakopal gnev znotraj lastne skupnosti.

Takrat se je zdelo, da za glasno novo muziko in avant-jazz s spodnjega Manhattna ni meja. Krog glasbenikov, v katerem so prednjačili glasbeniki judovskega rodu, so vabili na evropske jazzovske festivale, v New Yorku pa je imel koncertno zatočišče v malo večjem klubu z zadostno medijsko podporo, v The Knitting Factory, pozneje v klubu Tonic. Glasbeniki z neodvisne novatorske margine so ekonomsko lažje dihali približno desetletje in pol. Danes tak preboj nekoga iz newyorškega downtowna, kot ga je doživel skladatelj in saksofonist John Zorn, ni več mogoč. Tik pred množičnim zapiranjem manjših klubov na Manhattnu pred osmimi leti je Ribot napisal intelektualno pošten članek o skrbi za glasbeno obrobje, v katerem je opozarjal na dolgoletno samozaslepljenost glasbenikov na sceni glede lastne moči na prostem trgu, tudi na ključno vlogo, ki so jo odigrale javne subvencije in podpora doma in v Evropi, bodisi v obliki reguliranih ali nizkih najemnin prostorov bodisi v obliki javne podpore evropskih glasbenih prizorišč, od katerih je bila odvisna eksistenca newyorških glasbenikov.

Razmerje med kulturo in ekonomijo, umetnostjo in kapitalizmom je bilo zmerom zapleteno. Ustvarjalci se morajo podrejati muhavemu umetnostnemu trgu. Njihov položaj v primerjavi z drugimi uglednimi izobraženskimi poklici nikoli ni bil gotov. V današnjih newyorških razmerah, ki so vse pahnile v boj vseh proti vsem, se zamajejo tudi tradicionalno močna solidarnost, ustvarjajo se klike, ohlapne interesne koalicije, ki sproti razpadajo »od projekta do projekta«. Položaji se hitro menjajo, kontrakulturnik postane konformist, upornik podpornik vladajočega stanja, naprednjak konservativec. Iluzije se razblinjajo sproti. New Yorku se je medtem vsaj deloma skrhala moč svetovnega glasbenega hegemona na področju novih glasbenih snovanj. Je živo glasbeno mesto, ki daje izjemne muzike, toda izgublja tiste primerjalne prednosti v mednarodnem merilu, zaradi katerih je v njem nastalo toliko dobrih glasbenih norosti. Marcova ocena je, da so glasbeniki v mestu postali podobni sezonskim lovcem in nabiralcem, manj poljedelcem, ki skrbno obdelujejo polje. To se na muzikah na dolgi rok pozna. Glasbeniki iznajdevajo kratkoročne strategije preživetja, eni se povlečejo vase, drugi organizirajo kolektivne akcije. Marc je med slednjimi. Zaradi pridobljenega ugleda je delu stare garde lažje.

Prejšnji teden je bil del niza pomladanskih koncertov prireditelja Undead Music posvečen Ribotovi šestdesetletnici. Odigral je pet dobro obiskanih koncertov. Poslušajo ga vse generacije, ne samo stari feni in dekleta, ki so ga imela zmerom rada. Alterrock trio Ceramic Dog je v novi, izvrstno dizajnirani brooklynski dvorani Rough Trade potegnil s kohezivnostjo benda, ki redno vadi, menjavo razpoloženj in igro navdiha. Avantpankovska priredba protestne delavske pesmi Kruh in vrtnice je njegov podpis. Trio z 79-letnim basistom Henryjem Grimesom in bobnarjem Chadom Taylorjem je njegova najbolj srčna zasedba. Koncert v klubu Le Poisson Rouge je bil obenem promocija albuma tria Live at the Village Vanguard (PI Recordings, 2014). Te koncerte v legendarnem klubu je kritika uvrstila med najboljše dogodke lanskega leta. Ni videti slabo za kitarista, ki je kot mlad fant iz Newarka leta 1978 prišel v New York z željo, da bi postal jazzovski kitarist, kar nikoli ni zares postal.

Doživetje je bila tematsko razčlenjena Marcova spremljava Chaplinovega filma The Kid na akustični kitari v polni dvorani filmskega arhiva. Skrbno izbrani motivi z vmesno improvizacijo so se zlili s filmsko socialno pripovedjo o fantku najdenčku, za katerega v revščini kakor ve in zna skrbi novi oče. Le Poisson Rouge je bil tudi sklepno prizorišče Ribotovega tedna. Bend Los Cubanos Postizos je njegov najbolj žurerski in komercialni bend. Duhovito brskanje po dediščini, ki jo je v afrokubanski glasbi pustil kitarist Arsenio Rodriguez, sočna igra in nalezljiv smeh v skupini so takoj spravili v gibanje publiko, ki je vedela, po kaj je prišla.

Čas teče. Glasbenik, ki vstopa v zrela leta, lahko živi na račun pridobljene slave ali pa še naprej vrta, sklada, rutinsko opravlja službo, improvizira, tezgari, išče nove izzive, želi igrati mlado godbo. Marc Ribot dela vse to. Vmes aktivistično deluje v okviru vseameriške koalicije ustvarjalcev v času napovedi sprememb zakona o digitalnih pravicah, ki se dotikajo tudi komercialne uporabe interneta. Te spremembe bodo daljnoročne.

Modrost starejšega, mlado srce. Še, Marc.