Ob nenavadni medijski ignoranci evropskih volitev kot takih (kaj pomagajo tri hektična soočenja na nacionalki v zadnjem tednu, če je bilo prej pomembno vse drugo?) bi resnično težko upali na kaj več. Drži, mediji strankam, starim in novim, sicer niso prepovedali piknikov in posvetov v kulturnih domovih. A če so se letošnje evropske volitve iztekle, še preden bi jih volilci sploh lahko prepoznali kot pomembne, je glavni razlog v tem, da so se zgodile, kot da jih ni bilo – volitve bi vredne široke udeležbe postale šele takrat, ko bi jih prepoznali kot politično dejanje, ko bi jih v polnem smislu razumeli kot evropske volitve, ne pa kot neobvezno glasovanje o tistih Slovencih, ki bodo sedeli v Bruslju.

Razmeroma visoki udeležbi podpornikov slovenske desnice pa ni botrovala le njihova pregovorna »discipliniranost«, ki bi se tokrat zgolj prenesla na raven Evrope. Razlog je prej v tem, da so bili edini, ki so te volitve razumeli kot smiselne. Svoj glas so namenili izvoljivi in predvsem jasno definirani oblasti, evropski grupaciji, ki pooseblja takšno Evropo, ki ve, kaj dela in kaj naj zahteva od članic – in s katero je priporočljivo biti v čim boljših odnosih. V nasprotju z evropsko levico, ki projekt Evrope razume kot iskanje načinov spopadanja s protislovji te integracije, ki nikoli ne bodo povsem izginila, je za desnico ta izziv v teoriji že davno razrešen. Manjka le splošno ljudsko spoznanje, da je problem enostavno rešljiv tudi v praksi: le odreči se je treba vsej tisti politiki, ki pri tem brez potrebe komplicira.

A kaj je sploh lahko razlog za odpor do enotne Evrope, v kateri ne bo razlik? Kot pojasni Milan Zver, problem tovrstnega evroskepticizma ni pretirana ljubezen do domovine – le kako, če pa prav SDS v tem daje svetli zgled: »SDS je bila vselej tista politična sila, ki je bila najbolj proevropsko usmerjena izmed vseh pomembnejših političnih subjektov v Sloveniji, istočasno pa je skrbela za vrednoto domoljubja. Na žalost v Sloveniji to ni splošno sprejeto. Imamo še vedno stranke, ki niso samo evroskeptične, ampak so tudi dokaj proti slovenstvu oziroma slovensko skeptične.«

Torej: kdor ne mara Evrope, ne mara Slovenije, kdor ne mara Evrope, kakršno je ustvarila Evropska ljudska stranka, ne mara Slovenije, kakršno je ustvarila slovenska pomlad. Oba pojava sta zgolj dve podobi istega in nerazumnega odpora do naravnega stanja – in zato vsak oddani glas za SDS šteje dvojno, hkrati je glas za Evropo in glas za Slovenijo. Greš na ene, dobiš dvoje volitve...

Pa vendar, če so tudi te volitve potrdile, da se levica, ki komplicira in se zato že v načelu težje znajde v polintelektualnem medijskem okolju (kjer je »zagon gospodarstva« priznan kot inovativni »ukrep«), pa bi bili vendarle povsem premehki, če bi slovenski levici oprostili že zaradi objektivnih okoliščin. Bi se iz napak lahko česa naučila? Bi se iz njihovih napak lahko naučili tudi volilci?

Lahko bi se. Še tako medla in še tako minimalna volilna kampanja nam je vendarle postregla z nekaj jasnimi uvidi. Na eni strani je postalo povsem prezentno, da so razlike med diskurzom Združene levice, Jožeta Mencingerja, Dušana Kebra in morda še koga očitno premajhne, da bi zares štele. A pozor, obstaja tudi druga plat. Če so nekatere razlike premajhne, da bi se pri njih splačalo vztrajati, so nekatere notranje razlike v strankah še vedno prevelike, da bi smele obstati. Pravi odgovor zato ne more biti avtomatično združevanje strank, temveč le premislek o ponovni pregrupaciji. In če bi leva levica vedela, kaj je, bi lahko sama postavila figuro, s katero bi se izgubil ves smisel iskanja sredinskih korektur v podobi Šoltesov in Cerarjev. Drugi še prihaja, prvi pa... Če je do sebe iskren, če je pameten, če hoče dobro in če noče biti odgovoren za to, da zaseda mesto, za katero je že po nekaj nastopih postalo jasno, da mu ni kos, naj svoj projekt ustanovitve stranke preprosto pospravi v predal.