Navsezadnje je v Cannesu zmagal Nuri Bilge Ceylan, turški režiser, ki je za favorita veljal od trenutka, ko se je v torek zjutraj odvrtela projekcija Zimskega spanca (Winter Sleep), njegovega sedmega filma, s katerim je zacementiral svoj status enega vodilnih svetovnih cineastov. V tem trenutku Ceylan uživa enako vsesplošno odobravanje, kot sta ga bila koncem devetdesetih let deležna denimo Abbas Kiarostami in malce kasneje Michael Haneke. To ni le status kakovostnega avtorja, ki serijsko proizvaja odlične filme, to je nekaj več – kubrickovski status avtorja, čigar dela iščejo nove poti in vsakič znova presenečajo. Ceylan se je bil sposoben v pravem trenutku distancirati od dobro učvrščene in prepoznavne meditativne poetičnosti, ki bi jo v nasprotnem marsikdo utegnil označiti za dolgovezni manierizem, ter posneti dialoško nabit film na temo družinske dinamike, ateizma, etičnih imperativov in še več; povedano drugače, izginila sta dvoumnost oziroma izmuzljiva metaforičnost njegovih (oziroma junakovih) nazorov – v Zimskem spancu prevladujejo jasno artikulirani pogledi na svet.

Spregledanih tokrat ni bilo

Jane Campion, ki je predsedovala devetčlanski žiriji (dopolnjevali so jo igralci in igralke Carole Bouquet, Leila Hatami, Do-Yeon Jeon, Willem Dafoe in Gael Garcia Bernal ter režiserji Nicolas Winding Refn, Jia Zhang-ke in Sofia Coppola), je na novinarski konferenci po podelitvi izjavila, da bi Ceylanov 194-minutni film z lahkoto gledala še nadaljnji dve uri. Morda je v izjavi pretiravala, čeprav Zimski spanec kljub prtljagi »težkega filma« poraja občutek sproščenosti in občasno komične lahkotnosti.

Lahko torej zaključimo, da so bile palme podeljene smiselno in da žirija ni spregledala nobenega izrazitega favorita. Mnogi bodo razočarani, češ da sta bila prezrta brata Dardenne, do zdaj že dvakratna zmagovalca Cannesa, toda njun film Dva dneva, ena noč (Deux jours, une nuit) kljub očitnim kakovostim ni v ničemer izstopal. Žirija je za edino veliko presenečenje poskrbela z veliko nagrado žirije (druge po teži), podeljene filmu Čudežnice (Le meraviglie) italijanske režiserke Alice Rohrwacher, neke vrste magično realistični zgodbi o štirih hčerkah, ki na odročnem, zelo izoliranem posestvu skupaj s starši živijo od čebelarstva in sanjajo o nastopu v resničnostnem šovu na temo ekološke pridelave hrane in zdravega življenja.

Igralski nagradi sta šli v roke Timothyju Spallu za vlogo romantičnega slikarja Williama Turnerja v Leighovem Gospodu Turnerju (Mr. Turner) in Julianne Moore za vlogo rahlo pozabljene zvezdnice, ki je v Zvezdniškem zemljevidu (Maps to the Stars), Cronenbergovi zlobni satiri na sodobni Hollywood, za vrnitev v prvo zvezdniško ligo pripravljena storiti marsikaj.

Nagrada tudi Godardu in Dolanu

Najbolj posrečena je verjetno delitev nagrade žirije, ki so jo razdelili med najstarejšega in najmlajšega med tekmujočimi avtorji, podelili so jo 83-letnemu Jeanu-Lucu Godardu za 3D-eksperiment Slovo jeziku (Adieu au langage) in Xavierju Dolanu, čudežnemu dečku kanadskega filma, ki je pri petindvajsetih letih posnel peti film Mamica (Mommy) in pokazal, da je lahko malce trendovski, a drzen vizualni inovator, ki jasno razume potrebe in pričakovanja hipsterske generacije.

Za režijo so nagradili Američana Bennetta Millerja za Foxcatcher, športno dramo z izjemnim Channingom Tatumom, nekdanjim športnikom, manekenom in slačifantom, ki mu mnogi napovedujejo celo oskarjevsko nominacijo, medtem ko so za scenarij nagradili film, ki so ga ob Ceylanu in Dardennih mnogi videli kot glavnega kandidata za zlato palmo, ruskega cineasta Andreja Zvjaginceva, ki z Leviatanom zelo plastično kritizira skorumpirano Putinovo Rusijo, trdno prepleteno s pravoslavno cerkvijo. Zlata kamera za najboljši prvenec je šla Žurerki (Party Girl), zgodbi o nemirnih nogah postarane barske pevke, ki se ne more prilagoditi družinskemu življenju; režirali so jo kar trije: Marie Amachoukeli-Barsacq, Claire Burger in Samuel Theis.

Če strnemo: ugotovimo lahko, da je – vsaj v tekmovalnem delu festivala – Cannesu znova uspelo sestaviti zgleden program, med osemnajstimi filmi v tekmi za nagrade lahko dobri polovici napovemo lepo prihodnost, kritiško afirmacijo in dolgotrajno festivalsko in distribucijsko življenje.