Danes zvečer bodo 67. po vrsti podelili zlate palme, najprestižnejše filmske nagrade poleg oskarjev, o katerih bo letos odločala žirija pod vodstvom avstralske režiserke Jane Campion. Za zadnjih dvajset let bi sicer težko rekli, da palme prinašajo slavo ali legitimnost nagrajenim avtorjem, in to iz preprostega razloga, ker festivalska direkcija pod vodstvom Thierryja Frémauxa v tekmo za nagrade skorajda ne spušča neznanih imen, kaj šele prvencev, ki so v tem delu festivalske selekcije zadnjih deset let preprosto izumrli. Zlata palma tajskemu filmu Stric Boonmee se spominja leta 2010 je bil čisti eksces, ki je sprožil burne reakcije zahodnjaških mainstreamovskih medijev, češ kaj se festival in žirija gresta in nagrajujeta neki obskurni film, medtem ko zaslužni velikani svetovnega filma ostajajo spregledani. Daleč so časi, ko je David Cronenberg kot predsednik žirije najvišjo nagrado podelil tedaj popolnoma neznanima bratoma Dardenne za Rosetto (1999), ali ko je Wendersova žirija zlato palmo zadnjič podelila kateremu od prvencev, Soderberghovemu Seks, laži in videotrakovi (1989).
Godard z redefinicijo 3D-tehnike
Pomanjkanje mladega filma v konkurenci je verjetno razlog, zakaj je canski festival leta 2005 pričel podeljevati nagrade tudi v sekciji Poseben pogled, kotišču mladih kadrov, ki se z naslednjimi filmi (morda) prebijejo v tekmo za palme, denimo Xavier Dolan, ki je bil pred dvema letoma zelo razočaran, ker filma Laurence Anyways niso uvrstili v konkurenco. Zdaj je kanadski wunderkind, ki je prvi celovečerni film posnel pri devetnajstih, vendarle prišel v prvo kategorijo. Njegov peti film v petih letih, Mommy, je prepoznavno kičasta in kričeča zgodba o petnajstletniku Stevu, mladeniču z nevrorazvojno motnjo hiperaktivnosti, ki ga po hospitalizaciji pahnejo v roke ne dosti bolj umirjene mame. Impulzivni in konfliktni par skuša v svojem odnosu najti neke vrste ravnovesje, kar avtor raztegne na težko sprejemljivih 134 minut in zabeli s popevkami iz devetdesetih let. Dolan se je odločil za svojevrstno slogovno »inovacijo«, film je posnel v kvadratnem formatu oziroma hipstersko popularnem »instagramskem« razmerju 1:1, kar se ne izkaže kot slaba odločitev, saj se večina kričaške interakcije odvija v bližnjih planih.
Jean-Luc Godard v 3D-tehniki? Dovolj, da je v Cannesu završalo med cinefilsko publiko, ki tega kinematografskega boga (God-Art) neselektivno slavi ne glede na recentne rezultate. Slovo jeziku (Adieu au langage) je znova predvsem filmski esej, v katerem nekdanji novovalovec od(re)citira dobršen del ruske in francoske literature in filozofije, teži z Beethovnom in niza prizore iz črno-belih klasik Hollywooda in nemškega ekspresionizma. Slovo jeziku je namenoma videti kot garažni 3D-film, v katerem režiser znova niza stare tirade o Evropi, njenemu odnosu do kolonializma in zatiranju Afrike. Godarda se seveda ne spodobi kritizirati, ker, prvič, ni iz tega sveta in, drugič, bi bil moderni film brez njega verjetno videti povsem drugače. Zdaj je redefiniral še 3D-tehniko in njene zmožnosti, ki jih vidi v povsem drugačnem kontekstu kot na primer Hollywood; poigrava se z gledalcem in njegovim dojemanjem podob, tridimenzionalno sliko namenoma ruši, z njo manipulira in jo fragmentira, v najbolj navdihujočih momentih jo celo prilagodi vsakemu očesu posebej; z levim očesom vidiš eno podobo, z desnim povsem drugo!
Drzna analiza sodobne Rusije
V zadnjem hipu se bo v tekmo za palme resno vmešal tudi Andrej Zvjagincev, ruski režiser, ki je leta 2003 s prvencem Vrnitev slavil v Benetkah. Leviatan je moderna variacija na zgodbo o Jobu, postavljena v rusko provinco ob Barentsovem morju, kjer se Kolja, preprost družinski človek, sicer lastnik posestva s spektakularnim razgledom na zaliv, znajde v primežu lokalne politike in pravoslavnega vrha. To je režiserjev najbolj eksplicitno politični film do sedaj, tragikomična obsodba skorumpiranosti policije in sodstva, predvsem pa napad na več kot očitno prepletenost političnega vrha s pravoslavno cerkvijo, skratka drzna, prav nič alegorična analiza Putinove Rusije, kakršne v igranem filmu še nismo bili deležni. Pri vsem skupaj najbolj preseneča dejstvo, da je Leviatan uradna ruska produkcija, podprta s strani ministrstva za kulturo.
In kdo bi znal domov odnesti nagrade? Po vseh normativih bi moral zmagati Nuri Bilge Ceylan z Zimskim spancem, družinsko dramo iz Anatolije, ki vodi tudi na kritiških lestvicah in je za nekaj klinov više od preostalih prikazanih filmov. Dobro stojita tudi Američan Bennet Miller s športno dramo Foxcatcher in David Cronenberg z Maps to the Stars, kruto satiro na račun sodobnega Hollywooda. Ne gre pozabiti na brata Dardenne, ki sta od Rosette naprej za vsak svoj film prejela visoko cansko nagrado.