Naši pevci in pevke ne hodijo le na Evrovizijo in ne nastopajo po svetu zgolj Laibach. Kopica drugih se ves čas trudi, dokazuje in tudi pošteno krvavi na turnejah, kot so to ne nazadnje med prvo »okupacijo Evrope« pred tridesetimi leti počeli Laibach. Če bi le desetina naših glasbenih izvajalcev dobila tolikšno medijsko pozornost, kot jo vsako leto dobi naš evrovizijski adut ali pa Laibach ob izidu novega albuma in gostovanju doma v okviru evropskih turnej, bi si naši mediji lahko pripeli medaljo za zasluge za razcvet domače popularne glasbe. Tako pa ta izpade namišljen, v globoki senci uzurpatorjev domačega terena in anemije poslušalstva. Kot takšen je odrinjen na rob slovenskih sanj. Ministrstvo za kulturo bi moralo nujno ustanoviti fond za financiranje gostovanj naših izvajalcev v tujini. Če ne zaradi vlaganja v promocijo naše glasbe in kulture, pa vsaj zato, da bi krepili samozavest z arhivom vlog in dokumentiranim pregledom, kje (je) za našimi mejami kdo in kdaj nastopa(l).
O fenomenu Laibach je bilo že veliko napisanega. Izdajajo se debele monografije in virov je na pretek, da je prepisanega še več. Laibach so krasen sogovornik. Z zahtevo po vnaprej postavljenih vprašanjih, za katera si vedno vzamejo čas za premislek in jih obrnejo v svojo korist, olajšajo delo novinarju in uredniku ter izkoristijo medijski format nastopa. Z dokumentiranjem lastne dejavnosti skrbijo za zgodovinsko prezenco. Sprotno osmišljanje (preteklih) dejanj in interpretacije reinterpretacij so le nekatere finte za oblikovanje javne podobe nedotakljivega fantoma. Večina analitikov in kronistov ne skriva privrženosti in strahospoštovanja, ki s Tanz mit Laibach vodi v skoraj fanatično malikovanje. Ni veliko poglobljenih zapisov, kdo vse je šel skozi Laibach, čigave usluge so uporabljali, kolikšen je njihov (so)avtorski prispevek. Do novega albuma Spectre, saj so na njem pod skladbe prvič podpisani avtorji z imenom in priimkom. Ali s tem Laibach odpira novo poglavje v svojem zgodovinopisju? Ali je načeta njegova kolektivna čvrstost? Ali je zgolj podlegel vplivom, ki ga ima na glasbene avtorje njihova kolektivka? Ali pa je najbolj preprosto seči po tezi teoretika Alexeija Monroeja, da Laibach niso subverzivni, ampak jih žene želja po raziskovanju in razkrivanju skritih mehanizmov v ozadju sistemov?
