Povod v zbirčici literarnih refleksij je drug, a zgodba je ista kot vedno: zgodba skupnega kulturnega prostora Srednje Evrope, strašnih silnic zgodovine, nezmožnosti učenja od nje, neizbežnosti usode, hkratnosti sedanjosti in preteklosti, večnosti ponavljanja, vračanja vedno istega. Vrnil se je vedno isti Jančar. Velike teme so Jančarjev glas spet zavrtinčile in ga naplavile v prostem toku sklepov, bolj zavezanih spekulativno-filozofičnemu kot racionalnemu. V temah je Jančar in v slogu je Jančar, le vse literarne refleksije nimajo enake jančarjevske teže, enake konsistence, enakega elana. V enih slavi (večinoma avtorje podobnega toposa in etosa). V drugih se sramežljivo opravičuje (maturantom, ker avtor svojega dela pač ne razlaga). V tretjih se brani (kritikov, ker literatura je kot življenje tudi kraj za demone, zlo in slabe fante). V četrtih je ponosen nase (in Evropsko unijo za dober literarni okus). V petih je ponosen na kolege (France Forstnerič je neodkrit pesniški dragulj, Tone Kuntner pa utajeni klasik, ker ga ceni podeželsko bralstvo). Kaj stori bralec, ko vrhunski pisatelj zastavlja besedo za svoje literarno povprečne prijatelje? Misli si, da Jančarju nič človeškega ni tuje.
Vezni element besedil je Jančarjeva značilna zavzetost za teme, ki ga bolj preganjajo kot navdihujejo. Ne le njegova vedno ista hipoteza, kako človeka vrtinec zgodovine neprestano vleče vase, pač pa tudi način, kako Jančarja vedno znova zvleče vase pisanje o tem, kako nas zgodovina neprestano vleče vase. Vezni element besedil je prav njegova nezmožnost, da bi se ubranil stalno istemu spoznanju. Ta nemoč je njegov pravi glas, iz načina, kako je objekt svojih preokupacij, raste njegov slog. In literarna mogočnost, ki nekako, ni čisto jasno, kako, mestoma preseva tudi skozi manj relevantna besedila. Dovolj dober razlog za branje je tudi tankost zbirčice, sicer pa je svoje misli v kakšnem romanu ali zgodbah kdaj prej lepše ukrojil. Kdaj, ko niso one njega.