Odločitev, da bo Cimos končal v prisilni poravnavi, je podobna odločitvi, da gre bolnik z gnojno rano pod kirurški nož, čeprav bi se njegova zagata lahko rešila z antibiotiki. Prisilna poravnava pri nas v več kot 90 odstotkih pomeni le injekcijo na smrt bolnemu. Za Cimos še zdaleč ni bila nujna. Seveda, če bi banke, DUTB in država koprsko družbo dokapitalizirale z najmanj 112 milijoni evrov od skupno 350 milijonov evrov dolgov. Za tiste, manj vešče finančnih operacij: teh 112 milijonov evrov bi predstavljalo le preknjižbo v bilanci. S tem bi se odpravila insolventnost, koprska skupina, ki vključuje več kot dva ducata podjetij v državah nekdanje Jugoslavije in je še konec lanskega leta zaposlovala še skoraj 7000 delavcev, pa bi lahko s polnimi pljuči zadihala.

Da bi bil eden največjih izvoznikov spet na konju, bi bilo treba ob uspešni dokapitalizaciji še veliko postoriti. Predvsem bi se moral znebiti z leti nakopičenega balasta pod taktirko nekdanjega dolgoletnega šefa Franca Krašovca. Res je, da mu gredo vse zasluge, da je, potem ko je Cimosov dolgoletni poslovni partner Citroën leta 1996 čez noč odšel, uspešno izpeljal prisilno poravnavo. Toda če je njegova taktika delovala v devetdesetih letih, lahko trdimo, da je minulo desetletje pogrnil na celi črti. Slabo nadzorovan osvajalski pohod po Balkanu, financiran izključno s posojili, je Cimos pogubil. Ko še ni prebavil enega prevzema, je že začenjal drugega, tretjega... In banke so vse to financirale. Več kot stomilijonska izguba lani je v veliki meri posledica odpisov vrednosti naložb, ki so jih banke nekritično pred leti financirale.

Na drugem koncu Slovenije, v Murski Soboti, se je v zadnjih dnevih odvijala še bolj pretresljiva drama, ki se je včeraj klavrno končala. Niti tri leta ni minilo, ko je v novi preobleki luč sveta ugledala nova Mura, da je ponovno končala v stečaju. Vzporednic s Cimosovo agonijo je več.

V prvi vrsti prevelike ambicije in prehitra rast, v tem primeru njenih lastnikov: Mojce Lukančič in njenega življenjskega sopotnika Nigela Petra Buxtona. Tudi pri Muri oziroma v zgodbi njene lastnice Aha Skupine je nenavadno vlogo odigrala DUTB, ki je v času pogajanj z možnimi vlagatelji eno podjetje poslala v prisilno poravnavo, kot da si ni želela rešitve.

Državljani smo nedavno sanacijo bank, ustanovitev slabe banke, ki je še vedno dojeta kot velik tujek, mirno požrli. Verjetno tudi zato, ker smo nasedli političnim veljakom. Ti so nas prepričevali, da to počnemo zato, da bomo ohranili vsaj nekaj velikih sistemov. Potem ko je Cimos dejansko padel, se je v zadnjih dneh naselil strah v marsikoga. Prav je, da se ne rešuje več nerešljivih podjetij, vendar Cimos zagotovo ne sodi med njih. A če je padel Cimos, bo zagotovo padel še kdo od velikih konglomeratov pod nadzorom DUTB. Zaradi odtujenosti dobro plačanih na slabi banki od okolice, od sto tisoč človeških usod, ki jih upravljajo, nas bo še vse bolela glava, stiskalo pri srcu. Takrat bomo šele spoznali, zakaj smo potrebovali slabo banko – da se politikom ne bi bilo treba mazati rok.