Halleyev (reci: Helijev) komet,

o katerem se toliko govori in piše, se vedno bolj bliža zemlji. Dne 9. maja je vzhajal eno uro 13 minut pred solnčnim vzhodom, dne 15. maja 45 minut pred solnčnim vzhodom, dne 19. maja pride ravno vmes med zemljo in solnce in ta dan zjutraj od 3. ure 22 minut do 4. ure 22 minut se prigodi zelo redek slučaj, da bo repatica šla ravno preko solnčne ploskve. Ker pri nas ta dan solnce vzhaja ob 4. uri 20 minut, je mogoče, da se bo dal komet pri svojem izstopu opazovati še kot lahna meglica na solncu. Njegov rep bo obrnjen naravnost proti naši zemlji in potem so izračunali, če bo dovolj dolg ta rep (več kot 23 milijonov kilometrov), bo šla zemlja skozi ta rep. Nekateri so se bali, da bi utegnila zemlja in njeno prebivalstvo pri tem kaj trpeti; toda to je prazen strah, ker je ta rep tako redek, da bi še ne zapazili prehoda. Zadnji čas so pa celo izračunali, da zemlja sploh ne pojde skozi kometov rep; torej še manj vzroka za kak strah. Po 19. maju dalje bo nekaj časa komet najbolj viden na nebu.

Domoljub, 12. maja 2010

Halleyev komet.

Leto 1910., v katerem se je nenadno pojavil neperiodični januarski komet in v katerem pride v majnikovih dneh neposredno z zemljo v stik že dva tisočletja znani Halleyjev komet, bo gotovo iz raznih vzrokov ostalo še dolgo časa v spominu ljudem. Stare vraže o nesrečah, ki jih napovedujejo zvezde repatice, so se zopet oživile in povzročile v nekaterih vražastih ljudeh res grozne misli. Človek pa, ki je bral in čul o prejšnjih pojavih Halleyjevega kometa, se veseli, da more pozdraviti starega znanca, ki nikdar ne pozabi na svojem povratku k solncu pozdraviti naš ljubi svet. (…)

Skozi kometovo glavo sicer zemlja v znameniti noči od 18. do 19. maja ne bo plula. A od pol 3. do pol 5. ure zjutraj v tej noči se bo križal kometov rep s potjo naše zemlje. Če se bodo pri tem pokazali izredni kozmični ali fizikalični pojavi, se ne ve in tudi ni verjetno, da bi se videlo mnogo zvezdnih utrinkov, ker je snov repa nepopisno redka. (…)

Slovenec, 14. maja 1910

Po prehodu kometa.

Komet je včeraj med 3. in 4. uro in pol šel preko proge med zemljo in solncem in naš planet se je v tem času potopil v njegov rep – ali pa ne!

Konca sveta torej ni bilo. Še manj! Nihče ni niti zapazil tega prehoda usodepolnega kometa. Zgodilo se ni ničesar, in so-li aparati znanstvenikov kaj zapazili, o tem izvemo še le pozneje. Zares prav bi imel oni znanstvenik, ki je kometov rep imenoval »vidljiv nič«.

Oni, ki so se bali, so bili potolaženi, in oni, ki so kaj pričakovali, so bili razočarani. Predminola noč pa je bila za krokarske astronome pravcat Eden. V Trstu je bilo veliko ljudi na nogah, pričakuje, kako izgleda tak konec sveta – za opereto. Pilo se je pri tem na račun kometa, da so si krčmarji kar meli roke. Na račun nedolžne repatice se je zbijalo povsod neštevilo dobrih in slabih dovtipov, zlasti se ni prizanašalo še nedolžnejšemu repu. Ljudje so celo mislili, da bodo kar prijeli komet za rep, in ko niso zapazili ničesar, ni kometa, ni repa, so začeli marsikje žvižgati nesrečnemu kometu, kakor da bi bil isti kak angažiran igralec. Tu pa tam je bilo opažati grupe znanstvenikov z velikimi daljnogledi, ki so v pomanjkanju boljšega opazovali – luno. Zlasti veliko ljudi je bilo na Montuci, potem na pomolih, na Velikem trgu, malo pa na Opčinah. Ko pa »konca sveta« le ni in ni bilo in je nebo ostalo tako mirno, kakor ob najlepši pomladanski zarji, so jo »astronomi« pobrisali domov.

Še bolj živahno kakor v Trstu, je prešla usodepolna noč drugje. V italijanskih mestih, v Parizu, na Dunaju in v Berolinu je bil pravcat – pustni torek. Ljudje so torej povsod vzeli »konec sveta« iz humoristične strani. Pač pa kronika zabeležuje tu pa tam malo slučajev, ko je komet zahteval svoje žrtve. Gre za histerične in duševno bolne ljudi, ki so ali znoreli, ali pa si vzeli življenje iz strahu. Pri nas, hvala bogu, ni bilo ničesar takega! (…)

Edinost, 20. maja 1910

Repatica in klerikalna obštrukcija.

Hudomušni slovenski kmet nas vpraša, če ni mogoče vplivala repatica na naše klerikalne junake v deželnem zboru v Gradcu, da so pometali puške v koruzo, češ udajmo se v voljo najvišjega generala Korošca ter ostanimo pokorni duhovščini in nemškemu nasilstvu. Udati se v voljo božjo, to je itak že od nekdaj najboljši recept klerikalizma. Tako je n. pr. ista repatica 1. 837. Leopoldu I. povzročila tak strah pred smrtjo in za vladarsko žezlo, da je poklical duhovnike in škofe na pomoč. Svetovali so mu cerkve zidati, samostane ustanavljati ter se v voljo Najvišjega udati.

Narodni list, 27. maja 1910

* * *

Repatica je izginila, svet pa je ostal cel. Naši naročniki, ki nam še niso poslali naročnine, ker so mislili, da s propadom sveta itak prenehajo vse njihove obveznosti, naj nam pošljejo zdaj naročnino čim prej, ker zemlja je ostala, kakoršna je bila prej, in ž njo tudi naš list.

Narodni list, 27. maja 1910