»Imamo javno razsvetljavo v vasi,« je rekel na robu Srednjega Lipovca v Suhi krajini. »Elektrike nikoli ne zmanjka, asfalt pride do hiše. Imamo širokopasovni internet z optičnim kablom, kabelsko televizijo in mobilno telefonijo. Vse dela. Tekoče vode pa nikoli nismo imeli. Vodovod ni nikoli prišel do nas. Najpomembnejšega nimamo.«

Gnjidovec živi na planoti nad Žužemberkom, kjer nikoli niso videli tekoče vode. Vodovod je pozabil priti v te kraje. Na občini v Žužemberku je Vlado Kostevc koordinator projekta oskrbe Suhe krajine s pitno vodo. Razložil je, kako je pet ali šest vasi s sedemsto prebivalci ostalo brez vodovoda na planoti, kjer ni niti potokov niti podtalne vode. V Žužemberk se je preselil iz Brežic. Zdelo se mu je, da so vodovodi in elektrika že v petdesetih in šestdesetih letih prišli povsod. Tukaj drugače ne more biti. Toda Suha krajina je del Dolenjskega krasa in ima zelo malo virov pitne vode. V hribih ni veliko izvirov, kjer bi bilo mogoče zajemati vodo. Devetdeset odstotkov občine Žužemberk se napaja iz enega studenca.

»V osemdesetih letih, ko je še bil naboj mladinskih delovnih akcij, se je vodovod širil,« je povedal Kostevc. »Tukaj je obstajala zvezna delovna akcija Suha krajina. Vodovod so hodili kopat iz cele Jugoslavije. Narejeni so bili razvojni projekti za oskrbo z vodo za celotno območje. Potem je zastalo, ker je skupna država razpadla in so ostali samo projekti. Do koder so prišle mladinske delovne brigade, je prišel tudi vodovod, naprej pa ne. Na planoto se je kar pozabilo.«

Leta 1998 je bila ponovno ustanovljena občina, prvi projekt je bil voda. Še v Žužemberku niso imeli vsi tekoče vode.

»Sam sem že pred leti govoril, da obstaja resna nevarnost, da bomo imeli prej internet kot vodo. In točno to se je zgodilo.«

V 21. stoletju je ves ta predel od Vinkovega vrha do Velikega Lipovca, Ajdovca, Brezove rebri, Srednjega Lipovca, Podlipe in naprej brez oskrbe s pitno vodo.

»Ima pa zato celotno območje širokopasovno omrežje z optičnimi kabli. Po optiki pa ne morete spraviti vode.«

Vodovod je dražji od optičnih kablov

»Na redko poseljenih območjih je težko upravičiti takšne projekte,« je rekel Kostevc. »Sedemindvajset prebivalcev na kvadratni kilometer je naše povprečje. Bivši svetnik Milan Senica je delal primerjavo med Novim mestom in Žužemberkom. V Novem mestu dvaindvajset prebivalcev zgradi en meter vodovoda. Pri nas je obratno. En prebivalec zgradi dvaindvajset metrov vodovoda.«

Karol Gnjidovec se je po letih čakanja odločil, da bo svojih 22 metrov zgradil sam. Pravi, da je vedno bilo težko, le da niso imeli interneta in javne razsvetljave.

»Spominjam se časov, ko smo hodili po vodo v Krko z lesenim sodom. V bližini je bil tudi studenec. Vendar je v časih suše ves hrib pritisnil tja. Moral si iti ob treh zjutraj, da si sploh kaj dobil. Vodo smo nosili, vozili, vse smo delali. Dovolj mi je bilo. Sedaj imam vse rešeno z deževnico.«

Za hišo je skopal veliko luknjo in v njej naredil rezervoar.

»Strošek je bil ogromen. Preračunano vsaj trideset tisoč evrov. Z njim bi plačal tri vodovodne priključke. Če bodo zdaj gradili vodovod, mu ne bi nasprotoval. Vode v hišo pa ne bi vzel. Tudi ne bi oviral, da gre čez moja zemljišča. Ljudje to potrebujejo. Jaz pa ne. Pred dvajsetimi leti ga ni bilo denarja, ki ga ne bi plačal, da se lahko priključim na vodovod. Ne bi pomišljal, tako kot danes marsikdo ne bi pomišljal. Zdaj pa imam dovolj vode za nas, za živino in tudi zalijemo lahko, če je suša. Računal sem, da zdržim, tudi če eno leto ni dežja. Če več kot leto ne bi bilo dežja, pa bi bilo itak vsega konec.«

Ravno velikega zaupanja v sposobnosti države, da bo znala pripeljati vodo po ceveh, na planoti ne kažejo. Treba se je je lotiti z veliko mero dobre volje in humorja, da jeza ne prekipi.

»Pred osmimi leti so mi začeli pošiljati položnice za odpadne vode,« se je nasmihal gospod Gnjidovec. »Upiral sem se. Nimam vodovoda, moram pa plačevati odpadno vodo. Kje je logika? Rekli so mi, da moram plačati po zakonu. Dobil sem opomin in da me bodo tožili, še prej pa mi bodo vodo zaprli. Pa sem jim rekel, naj kar pridejo zapret vodo. Samo prej morajo še vodovod napeljati. Niti tega niso vedeli, kje je vodovod, kje pa ne. Potem so posegli po zvijači in mi strošek napisali kar na odvoz smeti. Tako da sedaj plačujem strošek za odpadno vodo, ki mi je nikoli niso napeljali. Tak je zakon.«

Nekaj kilometrov naprej je Gjenka Ivanova Rižnar v kuhinji lovskega doma razlagala, kako posluje gostilna s sobami za goste brez tekoče vode.

»Vsakič, ko odpreš pipo, pomisliš, da moraš hiteti. Ni tako kot v mestu, kjer niti ne veš, od kod pride voda. V kuhinji ne morem varčevati, v kopalnici in na straniščih pa se pazi na porabo. Tudi gostje, ki so iz okolice, vedo, da morajo biti previdni. Za zalivanje vrta in rož imamo poseben rezervoar, ki ga uporabljamo samo za zalivanje.«

Deževnica se nabira v dveh rezervoarjih, vendar jo v dveh tednih porabijo in jim potem gasilci pripeljejo deset kubičnih metrov vode za 34 evrov. Poleti, ko je suša, je gasilska cisterna noč in dan na poti med dolino, Ajdovcem in Brezovo rebrjo.

Vozi pa tudi na Goriškem, iz Solkana pri Novi Gorici na planoto. Solkan je najstarejši naseljeni kraj na Goriškem, tekočo vodo in kanalizacijo so prvi napeljali Rimljani. Še danes je nad mestecem izvir Mrzlek, ki z vodo napaja Novo Gorico, Gorico v Italiji in Vipavsko dolino. V hrib nad Novo Gorico pa vodovod pride do Čepovana. Tam je bil že pred prvo svetovno vojno. Ko se je vojna začela, je Banjška planota postala zaledje soške fronte. Avstrijci so zgradili vodovod do Trnovega, kjer so imeli postojanke. Čepovan je bil vmes. Na vaškem pokopališču je še vedno natančno naznačena njegova geostrateška pozicija. Ob cerkvenem pokopališču je še pokopališče iz prve svetovne vojne. Malo naprej je črpalka, ki potiska vodo priti Trnovemu. Med obema vojnama ni delala. Ko je Čepovan prišel pod Italijo in se je črpalka pokvarila, Trnovo ni imelo več tekoče vode. Cevi so prebivalci izkopali iz zemlje in prodali. Po drugi svetovni vojni pa je na isti trasi vodovod ponovno zgradila jugoslovanska vojska, ki je imela na Trnovem vojašnice. Zato ima Trnovo tekočo vodo.

Na drugo stran proti Vratom pa vodovod nikoli ni stekel. Tudi Lokovec, ki je najdaljša slovenska vas, ima vodovod samo do polovice. V Vratih je na desni strani doline nekaj izvirov, od koder vsaka hiša posebej zajema vodo. Desna stran pa je suha in brez izvirov, tudi podtalnica je slabotna. Tam so ljudje odvisni od deževnice. Prav posebej razkošno pa ni ne na eni ne na drugi strani. Tudi tukaj vodo pogosto vozi gasilska cisterna.

Na koncu Vrat sta pred nekdanjo šolo dva velika gumijasta mehurja z gasilskimi nastavki. Polna sta vode, ki so jo pripeljali gasilci. Nekdanjo šolo so obnovili, učilnice pa predelali v socialna stanovanja.

Gospa Erika Boltar je odgovorila na mobilni telefon, ki tukaj deluje brezhibno. Pred hišo je čakala z otrokom. Elektrika dela, trikrat na teden mimo pride potujoča trgovina, nekje v hiši je igral radio. Vse dela.

»Na začetku smo imeli tudi vodo,« je povedala. »Bilo je kar nekaj dežja in rezervoar se je napolnil. Deževnica je edina voda, ki jo imamo. Zajetnik vode pa je puščal. Od 500 do 700 litrov vode na dan je odteklo. Zmanjkovalo nam je vode in začeli so nam jo dovažati gasilci. Ne samo zajetnik vode, ampak tudi jaški, kjer bi morala biti deževnica, puščajo. Potem pa je vode sploh zmanjkalo. Danes je šestnajsti dan, kar smo brez vode.«

Trije delavci so se vrteli okrog luknje v zemlji, kjer je bil rezervoar za deževnico, od koder voda odteka. V nekaj dneh bodo razpoke zapolnjene in voda bi morala ostati v njem. Ker pa je deževja konec, bodo rezervoar polnili gasilci. Ob vsem brnenju mobilnih telefonov in trepetanju računalniških ekranov je samo korak do časov, ko je edina tekoča voda potok, ki nekje v daljavi teče s hriba.