Na vzhodu Evrope poleg oboroženih potekajo tudi boji za identiteto (kulturni boji), saj je bila ta na tem prostoru za mnoge, ki tam živijo, od nekdaj fluidna in težko določljiva. Izhajajoč iz zapisanega se velja vprašati, o kom torej govori ruski predsednik Vladimir Putin, ko pravi, da je njegova dolžnost zaščititi Ruse pred neonacizmom. Izza kremeljskega obzidja se v zadnjih tednih sliši neutrudno žebranje: »Na vzhodu in jugu Ukrajine je rusko govorečih na milijone ljudi.« Temu ne gre oporekati. A politiki so postali politiki zato, ker imajo zavidljivo sposobnost vratolomnih interpretativnih akrobacij. Takole nadaljujejo: »Ker ljudje v tem delu Ukrajine govorijo rusko, so Rusi. Ruska federacija pa, razumljivo, Ruse – varuje.« Tu pa nastane problem; izjava namreč temelji na (namernem) spozabljanju ali pa vsaj nerazumevanju odnosa med jezikom, identiteto in kulturo. Zavaja s tem, da pojem naroda in pojem jezika skuša povezati v neločljivo celoto. Četudi je ruski jezik tvoj materni jezik, to še ne pomeni (nujno), da si Rus. Kot nihče količkaj zdravega razuma ne trdi, da so Avstrijci Nemci, ker pač govorijo nemško.

Literati so menda, vsaj v večini, glas razuma in pravičnosti. A njihov problem je v tem, da se njihovi uvidi redko znajdejo v medijih. Če pa se že prebijejo na strani časopisov, se jih pogosto stlači v kot neke obskurne strani, nekje med oglasni prostor in osmrtnice. Če jih po kakšnem naključju celo posnamejo, jih na ekranu zagledamo potem, ko nas je pol ure tako imenovanih resnih novic (pri nas jim radi rečemo državotvornih) tako izmozgalo, da ugotovimo, da je napočil čas za umivanje zob. Tudi v Ukrajini, raznoliki deželi prehodnih, zamegljenih in enoznačno težko določljivih identitet, ni kaj drugače kot pri nas.

Al' prav se piše Mykola ali Nikolaj?

Oglejmo si zanimiv primer. Vam ime Mykola Hohol kaj pove? Slavistom – ki jih prav tako nihče ne posluša, kaj šele sliši – morda. Večini bralcev teh vrstic pa verjetno ne. Kaj pa Nikolaj Gogolj? Avtorja Plašča, ki je z Akakijem Akakijevičem utemeljil lik nepomembnega uradnika, seveda pozna več ljudi. Pisatelj, ki ga je Dostojevski oznanil kot očeta ruskega realizma, je bil rojen v Ukrajini (namerno ne pišem o tem, da je bil Ukrajinec). Pri Gogoljevih doma so govorili dva jezika, ukrajinsko in rusko. Če pa je mali Mykola med podenjem po dvorišču slučajno raztrgal hlače, je morda celo slišal še kakšne manj prijazne besede v tretjem jeziku – predniki po materini strani so bili poljskih korenin. Ne le mnogi bralci teh vrstic, ampak tudi večina tistih, ki sami sebi pravijo Rusi, ne pozna zgodnjih Gogoljevih del, ki opisujejo provincialno ukrajinsko podeželje. Če pa že, jih radi označijo za njegova manj pomembna dela. Razumljivo, še tako brezosebne ulice grandioznega Sankt Peterburga, ki je bil tedaj sedež ruskega carstva, so bolj zanimive od čudovitih, a od boga in »presvitlega« carja pozabljenih ukrajinskih step.

Gogolju se ni bilo treba tako usodno izrekati o identiteti – ruski, ukrajinski, rusko-ukrajinski, ukrajinsko-ruski, rusko-ukrajinsko-poljski ali pa kateri šesti – kot morajo to dandanes početi prebivalci vzhodne in južne Ukrajine. K temu, da Ukrajine ne smemo razumeti kot le dveh entitet, tj. probruseljskega zahoda in proruskega vzhoda, temveč kot obsežno območje prekrivajočih se in težko deljivih kulturno-jezikovnih identitet, pozivajo tudi številni pisatelji, pesniki in nekateri drugi poslednji glasniki razuma. Gogoljfest je velik umetniški festival, ki ga od leta 2007 prirejajo v Kijevu. Umetniki na njem opozarjajo, da nacionalistični, na genih ali krvi temelječi narodni diskurz ne ustreza sodobni realnosti. Na Gogoljfestu berejo in interpretirajo starejše Gogoljeve tekste, ki osvetljujejo tudi ukrajinski del njegove duše. Sočasno pa udeleženci odkrivajo, da tudi Taras Ševčenko, utemeljitelj ukrajinskega jezika in literature iz 19. stoletja, ki velja za enega največjih simbolov Ukrajine, ne more biti zreduciran zgolj na zavednega in protiimperialno nastrojenega Ukrajinca, in ob tem spoznavajo, da tudi njegov ruski opus predstavlja pomemben del Ševčenkove umetniške in politične zapuščine.

Tudi eden najbolj znanih ukrajinskih pisateljev Andrej Kurkov, ki je nedavno gostoval na mednarodnem pisateljskem srečanju na Bledu, je človek, ki mu je odločanje za eno ali drugo tuje. Knjige povečini piše v ruščini, časopisne članke in knjige za otroke v ukrajinščini. Tu so še številni drugi pisatelji, ki se čutijo doma v obeh jezikih. Da bi bila zmeda za politične ideologe in politike, ki želijo svet razdeliti na vaše in naše, še hujša, omenimo še enega nebodigatrebo. Literarni časopis Šo, katerega ime pomeni »kaj«, ne izhaja niti v ukrajinščini niti v ruščini, temveč v suržiku. Gre za hibrid obeh jezikov, ki se je začel razvijati ob koncu 18. stoletja, ko so ukrajinski kmetje na valu modernizacije z vzhoda začeli prihajati v stik z ruščino. Suržik po nekaterih ocenah govori vsak peti prebivalec osrednjega dela Ukrajine. Kdo ve, morda se bo kmalu kdo spomnil, da je napočil čas za ustanovitev nove države – jezikovno, etnično in kulturno »čistega« Suržistana, iz katerega je treba izgnati vse protidržavne elemente, začenši z glavnima sovražnima jezikoma, ukrajinščino in ruščino.

Zakaj ne moremo govoriti o proruskih separatistih?

V tej čudni mešanici zato ne preseneča, da nekatera (redka) novinarska poročila s terena javnosti sporočajo nenavadne reči, ki v naših glavah brkljajo domnevno lepo urejeno zgodbo o dveh Ukrajinah, proruski in probruseljski (npr. reportaža novinarjev New York Timesa C. J. Chiversa in Noaha Sneidermaya, 3. maja 2014). Novinarja sta se pred nekaj tedni prebila v neko enoto tako imenovane Ljudske milice Donješke ljudske republike v zaledju mesta dveh imen, Slavjanska (rusko) oziroma Slovjanska (ukrajinsko). Pišeta, da sta v pogovorih s tistimi, ki jih zahodni mediji označujejo za proruske separatiste, ugotovila, da je težko reči, komu so lojalni. Trdijo, da ne dobivajo navodil iz Moskve, saj da jih ne potrebujejo. Gre za veterane številnih vojn, tako tistih iz časov Sovjetske zveze kot tudi novejših vojn v imenu Ruske federacije na Kavkazu. Tudi zunanji videz borcev je drugačen od tistega, ki smo ga videli na Krimu, ko so enotno oboroženi in strumno korakajoči »neznanci« v zelenih uniformah patruljirali po ulicah tega črnomorskega polotoka. Oboroženci pravijo, da so Ukrajinci, ki govorijo tako ukrajinsko kot tudi rusko. Sorodnike imajo na obeh straneh meje, za časa Sovjetske zveze je šlo za eno deželo. Da bi bila slika še bolj smešna, povejmo še to, da se pripadniki te enote milice samooklicane Donješke republike celo med sabo ne strinjajo o tem, za kaj in zakaj se borijo: eni zagovarjajo združitev z Rusko federacijo, drugi so pripravljeni umreti za samostojno Donješko republiko, tretji pa bi bili zadovoljni »le« z večjo federalizacijo Ukrajine, ki bi regijam prinesla več pravic. A v nečem so vendarle enotni: da oktroirana, s skrajnimi desničarskimi skupinami povezana vlada v Kijevu ni njihova vlada, ampak lutka v rokah Zahoda, kakorkoli že si Zahod razlagamo. Videti je, da odločitev za Moskvo ni tako enostavna. Vsaj za zdaj ne. Če bi ta del Ukrajine postal del Ruske federacije, bi to tudi pomenilo, da bi sinovi teh zaščitnikov svojih domov, kot se radi imenujejo, morali stopiti po njihovih (vojaških) poteh. Ti ljudje, četudi se morda čutijo bliže Moskvi kot Bruslju oziroma Washingtonu, vendarle niso navdušeni nad tem, da bi morali, če bi to območje postalo del Ruske federacije, kjer bi veljali ruski zakoni, pošiljati svoje sinove služit vojaški rok na, na primer, nemirni Severni Kavkaz.

Da je vprašanje identitete eno najpomembnejših vprašanj sodobne mednarodne politike, se velike države, ne le Ruska federacija, dobro zavedajo. Če je ameriški avtor Joseph Nye v razpravo o mednarodnih odnosih uvedel pojem mehke moči – gre za privlačnost neke države prek njene kulture, načina življenja in drugih, težko merljivih konceptov – ruski politologi skušajo dokaj robato zunanjo politiko Kremlja osmisliti drugače. Zgovoren je članek Nikolaja Sergejeviča Rozova z naslovom Geopolitika, geoekonomika in geokultura (Obščestvenije nauki i sovremenost, 2011). Rozov predlaga nov analitični model za proučevanje sodobne mednarodne politike. Njegova ideja je, da geopolitike in geoekonomike ne bi proučevali ločeno od geokulture, saj so po njegovem mnenju vsi trije pojmi tesno povezani. Zastavlja se znano vprašanje o kuri in jajcu: ali Kremelj sledi intelektualni misli ruskih znanstvenikov ali pa morda profesorska srenja zgolj legitimizira politiko države, ki ji boršč odmerja z veliko zajemalko?

* * *

Predlani preminuli srbski profesor Vojin Dimitrijević, eden največjih intelektualcev z območja nekdanje Jugoslavije in oster kritik -izmov vseh vrst, je v predavalnici beograjske Pravne fakultete konec osemdesetih let 20. stoletja, tj. v obdobju, ko se je samooklicani zaščitnik srbskega naroda Slobodan Milošević vzpenjal na tron srbske politike, svojim študentom dejal: »Dragi moji kolegice in kolegi! Toliko vojská in narodov je gazilo po dolini Morave in Vardarja, da je veliko vprašanje, čigava kri se danes pretaka v naših žilah. Zato nikomur ne dovolite, da prešteva vaša krvna zrnca. Naj vas poznajo po tem, kakšni ste in kakšen strokovnjak lahko postanete.«

Dr. Rok Zupančič je docent na katedri za obramboslovje, FDV.