Bremena Zorana Jankovića v Stožicah

Zmedo potrebuje, ker ob svojih neprijavljenih sredstvih, »izrazito obremenjenih s korupcijskimi tveganji, tveganji za nedovoljeno lobiranje, nasprotje interesov v najširšem smislu in sumi zlorabe položaja«, bremeni najprej svojo listo LZJ, nosilko prestolnične politike brez integritete. Seveda pa bremeni najbolj parlamentarno PS, premierko Alenko Bratušek in ministre iz vrst PS s kontaminiranimi ljubljanskimi »projekti« že od vsega začetka. Ta bremena pa postajajo vse obsežnejša, čeprav so prvaki parlamentarnih strank SD, DL in DeSUS odprta vprašanja Komisije za preprečevanje korupcije javno prenesli na ljubljanske mestne odbore svojih strank. Prvaki neparlamentarnih strank LDS, Zares in TRS pa se glede izsledkov KPK tudi ne opredeljujejo. Ne opredeljujejo se niti vstajniki niti nastajajoče stranke.

Bremena Zorana Jankovića tako ostajajo na njegovi ljubljanski monolitni koaliciji 33 glasov iz obeh delov LZJ, DeSUS, LDS in SD, združenih v grehu »pozitivnosti« do večkrat polovičnih, slabih pa tudi nezakonitih rešitev. In v grehu vrednostne relativizacije Jankovićevega in svojega početja. Ni pričakovati, da bi ti svetniki upoštevali nauk, ki ga je po sodbi Janezu Janši v zadevi Patria povzel Milan Kučan v Dnevniku kot zahtevo za »čvrsto zavezo politične strukture o ničelni toleranci do korupcije«. V primeru Jankovića namreč, prav tam, zopet ponuja svoj univerzalni odbranaški trik, »da do zdaj ni imel možnosti, da te sume ovrže na najbolj verodostojnem mestu, ki o tem odloča, torej na sodišču«. Da mi ne bi kdo očital, da se nočem politično izpostaviti in pravno ukrepati, sem skupaj s svetnikom Tomažem Ogrinom 5. maja opravil državljansko dolžnost in v zadevi sindiciranega kredita konzorcija bank 115 milijonov evrov družbi GREP utemeljeno osumil Zorana Jankovića krivega pričanja dne 16. aprila na 21. seji preiskovalne komisije DZ o ugotavljanju zlorab v slovenskem bančnem sistemu.

Sumim namreč, da je Janković v postopku te parlamentarne preiskave na vprašanje »Ali ocenjujete, da je bila vaša vloga pri odobritvi tega kredita odločujoča ali ne?« odgovoril neresnično oziroma po krivem izpovedal: »Je sploh ni bilo, moje vloge.« Iz Pogodbe o vzpostavitvi JZP, Sporazuma o zavarovanju denarne terjatve in v tem sklopu Kreditne pogodbe št. 03/10 – SIN z dne 5. novembra 2010, drugih kreditnih dokumentov in pričanja Jankovića samega pa izhaja celo njegova odločujoča formalna, konceptualna, pogodbena, organizacijska, posredovalna, prepričevalna, nadzorna in vsebinska vloga pri odobritvi tega kredita.

Enako sumim, da je na vprašanje »Ali ste bili (…) seznanjeni s pogoji, ki jih je dal konzorcij bank za odobritev kredita v višini 115 milijonov evrov družbi GREP?« odgovoril neresnično oziroma po krivem izpovedal: »Nisem bral pogojev, ker tudi to ni stvar, ki bi me zanimala.« Saj vendar ni pričakovati, da bi bil župan, ki je »videl vse tri ponudbe NLB, tako za 150 milijonov evrov kot za 130 in 115 milijonov evrov«, malomaren do te mere, da je spregledal ključne elemente odobritve in črpanja kredita s specificiranimi predpogoji po treh tranšah (50, 50 in 15 milijonov evrov). Vključno s predpogojem lastnih sredstev Gradisa G, Energoplana in Primorja za dokapitalizacijo ali posojilo GREP-u v skupni višini 29,6 milijona evrov, predpogoji najemnih pogodb trgovskega dela, pokrite finančne konstrukcije, sklepov MS MOL ter prevzema stadiona in športne dvorane. Fiktivna preslepitvena pogodba v aferi Jakić naj bi bila, na primer, izpolnitev šele predpogoja »u)«, enaindvajsetega med več kot tridesetimi predpogoji za črpanje kredita.

Končno sumim, da je opustil dolžnost govoriti resnico oziroma je po krivem izpovedal, da je »za bančno luknjo kriva banka, ker projekt ni zaključen, kajti če bi ga zaključila, bi dobivala nazaj denar iz najemnin«. Saj je vedel ali pa bi moral vedeti, da Grep ni dobil 29,6 milijona evrov, da je bil kredit 115 milijonov evrov dodeljen »za nazaj« in za poplačilo starih posojil NLB in Factor banke in da ni bila realizirana množica predpogojev, ne pogodbe o najemu poslovnih prostorov, ne pokrita finančna konstrukcija in finančni viri, ne poplačilo podizvajalcev, in da niso bili izpolnjeni niti predpogoji za prvo črpanje tranše 1 in tranše 2 v višini 100 milijonov evrov. Enako je vedel, ali pa bi moral vedeti, da tudi če bi bilo dopustno, izplačilo tranše 3 v višini 15 milijonov evrov ne bi omogočilo dokončanja projekta, saj je samo za dokončanje obeh športnih objektov in javnega dela potrebnih 19,9 milijona evrov in tako ne bi ostalo nič sredstev za dokončanje Trgovskega centra.

Trgovski center kot »ekonomsko ogrodje celotnega kompleksa« je, seveda, izvorni greh projekta, je »perpetuum mobile«, ali, kot pravi Janković: »Mi smo na tem področju naredili en presedan, en unikum.« Iz pričanja Jankovića samega, da »je treba pogledati celo zgodbo po korakih« od leta 2007, in iz znane kvalifikacije kaznivih dejanj kot »preslepitve bank« izhaja dolžnost, da se preišče, kdo in s kakšnimi preslepitvenimi dejanji je banke preslepil, kdo je pri tem pomagal in kako so se banke pustile preslepiti.