Na Mayo kliniki raziskujete, kako pacientom pomagati do večje trpežnosti v vsakdanjem življenju. Zakaj nekateri ljudje stres prenašajo bolje od drugih?

O negativni strani stresa je že veliko raziskanega. Vemo na primer, da stres zelo povečujejo roki, do katerih moramo opraviti neko delo. Vemo tudi, da to ljudi spravlja v stisko, da ne morejo spati... S tem, kaj nekaterim pomaga, da lažje kot drugi ostanejo nad vodo v težkih časih, pa se ni nihče ukvarjal. Zdaj želimo izvedeti kaj več. Zaenkrat se nagibamo k odgovoru, da gre dobro tistim, ki znajo postavljati sprotne prioritete. To lahko pomeni druženje z bližnjimi prijatelji, ki si ga zastavimo kot jasen cilj, ali pa gibanje v naravi, za katerega se zavestno odločimo, da je del naših načrtov. Komu drugemu bo morda pomagalo enourno meditiranje ob petih zjutraj. Pri vsakem je pravi odgovor na stres nekoliko drugačen, skupna točka pa je načrt.

Ugotovili ste tudi, da pomaga asertivnost, torej sposobnost odkritega izražanja. Morajo ljudje, da bi se lažje soočali s stresom, včasih ravnati v nasprotju s svojimi osebnostnimi lastnostmi?

Res smo kot ljudje različni, a odprta komunikacija načeloma pomaga, pa naj bomo ekstravertirani ali introvertirani. Če svojih potreb ne znamo jasno sporočati, naj bo to v domačem okolju, pri delu ali pa pri zdravniku, postanemo razdražljivi in jezni, poleg tega se zapletamo v nepotrebne konflikte. Če kdo od naših sodelavcev vedno zamuja in moramo namesto njega dvigovati telefone ali opravljati kaj drugega, mi pa samo stisnemo zobe, bomo vse slabše volje, potem pa bomo naenkrat izbruhnili zaradi česa povsem banalnega. Namesto tega je prav, da sodelavcu prijazno povemo, kaj nas muči. Morda nam bo povedal, da ima slučajno nekaj stresnih juter in bo v prihodnje bolje. Morda pa ima zjutraj povsem objektivne težave in nam bo ponudil, da v zameno za jutranjo pomoč zvečer opravi nekaj našega dela.

Ko v svojem življenju igramo bolj aktivno vlogo, smo srečnejši in živimo bolje. Seveda pa moramo pri sporočanju svojih potreb spoštovati tudi potrebe drugih in se zavedati kulture okolja, v katerem smo. Ni primerno, da bi s tem, kar nas muči, kar naprej prekinjali pomembne sestanke. Prav tako je pomemben način, kako nekaj povemo. Če začnemo težke pogovore tako, da damo sodelavcu v jezi vedeti, da se nam zdi grozen oziroma da nam ni simpatičen, to ne vodi nikamor. Vedno se je treba pogovarjati o konkretnem ravnanju.

Skupna sestavina receptov proti stresu je tudi rekreacija. Kakršnakoli?

Pomembno je, da se gibljemo osredotočeno. Ni vseeno, na kaj pri rekreaciji mislimo. Če grem po službi na tekoči trak v fitnesu, pri tem pa razmišljam o delu za službo, ki si ga bom nesel domov, mi to ne bo kaj dosti pomagalo pri sproščanju. Če pa grem namesto tega v park, si ob teku ogledujem rastline in se zavedam trenutka, bo to zvišalo mojo odpornost proti stresu. Potem ko smo nekaj počeli, da bi se sprostili, se moramo odkrito vprašati o svojem počutju. Nekoga skupinski in tekmovalni športi res sproščajo, drugega pa pahnejo v še večji stres. Zanj bo morda primerneje, da gre sam kolesarit, kot pa da igra košarko.

Pomembno je tudi, da v prostem času iščemo ravnotežje. Če ves dan vnašam podatke v računalnik, to ni isto, kot če imam ves dan neposredne stike s strankami. V prvem primeru mi bo morda ustrezalo več druženja v prostem času, v drugem pa manj. Seveda pa moramo upoštevati tudi svojo osebnost. Če smo zelo ekstrovertirani in radi veliko govorimo, nam bo verjetno ustrezalo, da smo med ljudmi tako v službi kot v prostem času.

Zdravniki pri pacientih, ki že tako delajo v zelo stresnih poslovnih okoljih, pogosto opažajo, da se tudi rekreacije lotevajo s podobnim pristopom.

Sam vidim, da imajo s tem pogosteje težave moški kot ženske. Ko na primer niso tako dobri, kot so si zadali, se jezijo in so še bolj razdražljivi, ali pa se silijo v pretirane napore. Če nismo profesionalni športniki in živimo od nečesa drugega, se moramo tega zavedati – šport ne bi smel nikoli biti dodatni dejavnik negativnega stresa v človekovem življenju.

Lahko ponazorite razliko med negativnim in pozitivnim stresom?

V ZDA ljudje radi razpredajo o tem, kako lepo bi se imeli, če bi zadeli na loteriji in jim ne bi bilo treba nikoli več skrbeti za denar. Sanjarijo, da bi si kupili hišo nekje ob Pacifiku in ne bi nikoli več delali. A če bi se jim to res zgodilo, že po kakšnih treh tednih ne bi več vedeli, kam s sabo. Ljudje v življenju potrebujemo nekaj nepredvidljivosti in razburjenja. Stres je zato v nekaterih oblikah in do določene mere dober za nas. Če se v službi dolgočasimo, ne bomo ravno učinkoviti. Potrebujemo izziv, pa tudi časovne okvire, v katerih moramo delo opraviti. Enako velja za prosti čas. Če uživamo v pohodništvu, je dobro, da ne hodimo stalno po isti poti. A ko gre izziv predaleč in stvarem nismo več kos, stres postane odvečen in škodljiv. Naš cilj torej ne sme biti življenje brez stresa, ampak zdrav odmerek in zdrav odziv nanj.

Iz tira lahko človeka spravi celo preobilje lepih dogodkov. Kaj se nam v takem primeru zgodi?

Že od šestdesetih let 20. stoletja dalje psihologija uporablja orodje, s katerim sešteva dejavnike stresa. Negativni dogodki, kot je izguba službe, prinesejo več točk, a točke prinaša tudi nova služba. Prav tako jih prinašajo selitev, nakup stanovanja, nakup avta, kar v življenju pogosto sovpade. Tudi ko se nam dogajajo krasne stvari, je treba imeti mero in pogledati, kako bi lahko stres omejili.

Na urgenci se včasih znajdejo ljudje, ki so prepričani, da imajo težave s srcem, pa se izkaže, da je šlo za napad panike. Kaj sproži tako močna telesna občutja?

Pred paničnim napadom smo običajno zaradi nečesa zaskrbljeni, pa se tega ne zavedamo povsem. Ljudje ga tudi težko ločijo od znakov infarkta. Tudi tesnobo, ko imamo na primer tremo pred organizacijo kakšnega dogodka, tudi če gre le za družinsko srečanje, pogosto težko ločimo od težav telesnega izvora.

O stresu se v zadnjem desetletju tudi v širši javnosti veliko govori. Zakaj nismo vedno zmožni prepoznati, kdaj ga je preveč?

V času, ko so današnji odrasli še odraščali, se o stresu niso kaj dosti naučili. Ko so njihovi starši opazili, da nekaj ni prav, so jih spraševali, ali jim je slabo, ali imajo vročino... Tako so se naučili opredeliti fizične težave, niso pa ozavestili, da se lahko slabo počutijo tudi zato, ker jih skrbi kontrolna naloga. Mnogi tako nikoli niso pridobili dovolj veščin, da bi znali opredeliti raven stresa. Druga razlaga, zakaj stresa vedno ne ozavestimo, pa je, da v stresnih obdobjih nismo najbolj osredotočeni nase. Sorodniki in sodelavci zato pogosto opazijo, da smo pod prehudim stresom, tudi ko sami zavzeto trdimo, da je vse v redu. Moški imajo z zaznavanjem stresa pri sebi še posebej veliko težav, zato jim ponujamo nekoliko drugačne programe obvladovanja stresa kot ženskam. V okviru skupin na primer razpravljamo o vlogi moškega v družbi.

V Evropi je pogosta predstava, da v ZDA lažje in raje govorite o svojih občutjih. V kolikšni meri je stres kulturno pogojen?

V kulturah, ki cenijo osebne vezi in posamezniku nudijo boljšo podporo, se ljudje v povprečju bolje spoprijemajo z njim. Kjer štejeta le tekmovalnost in doseganje visokih ciljev, je to težje. V zadnjem času se psihologi na primer precej ukvarjamo s konceptom čuječnosti. Glavni zagovornik, ki ga je prilagodil zahodni družbi, je dr. John Kabat-Zinn z medicinske fakultete univerze v Massachusettsu. V programih, ki temeljijo na čuječnosti, se ljudje med drugim osredotočajo na dihanje in sprejemanje svojih občutkov. Ta pristop je v ZDA zelo dobro sprejet, znanje o njem pa študentje pridobivajo že na večini medicinskih fakultet. Tudi na naši kliniki zaposlenim ponujamo tovrstne programe za zmanjševanje stresa.

Koncept čuječnosti izvira iz vzhodne filozofije oziroma iz budističnih meditativnih praks. Zakaj bi se Američan ali Evropejec zatekala k prijemom, s katerimi nista odrasla in so jima bolj ali manj tuji?

Ta trenutek bi lahko namesto o tem, da se zares osredotočam na pogovor z vami, razmišljal o tem, kaj moram storiti čez slabo uro, ali pa o tem, kaj sem počel včeraj. Raziskave kažejo, da v ZDA ljudje samo kakšno desetino časa razmišljajo o tem, kar se dogaja tukaj in zdaj. Če smo bolj nagnjeni k tesnobi, bo polovica misli v prihodnosti, če pa smo bolj otožne narave, se bomo večino časa ukvarjali s preteklostjo. V obeh primerih bo sedanjosti namenjena le desetina časa, čeprav smo v teh trenutkih običajno najbolj zadovoljni. Kako podaljšati ta obdobja, se lahko naučimo na primer z meditacijo. Ko se ukvarjamo z rekreacijo, se bomo tako lažje osredotočali nanjo, ko vrtnarimo, pa na vrt.

Tovrstno osredotočanje ni prav lahko. Kaj svetujete pacientom, ki jim meditacija zbuja odpor ali pa jim ne gre od rok?

Ko se sredi dneva za nekaj minut ustavimo in začnemo globoko dihati, se ne bomo ukvarjali z drugimi rečmi. Eden od zdravnikov, s katerimi sem delal, pa je pacientom to razložil še bolj enostavno. Ko se odpravljaš na pot z avtom, se seveda pripraviš na pot – pogledaš zemljevid, preveriš, koliko goriva imaš... A ko si na cesti in voziš, se ne vračaš vedno znova k skrbem, ali si se ustrezno pripravil in ali boš prišel na cilj, saj moraš paziti na ovire in znake na cesti. Tudi v življenju se je najbolje osredotočati na to, kar je pred nami. Ko nas na primer skrbi, ali bomo neki projekt v službi pravočasno končali, se je bolje preusmeriti na ožjo nalogo, ki jo opravljamo ta trenutek. Tako bomo hitrejši, izdelek pa bo verjetno boljši.

A kako to storiti, ko je naše okolje prežeto z miselnostjo, da več dinamike in pritiska pripelje k boljšim rezultatom?

V delovnih okoljih prevladuje razmišljanje, da je treba biti vpet v kup stvari naenkrat. Na sestankih tako vsi malo poslušajo, malo govorijo, malo preverjajo elektronsko pošto in malo pošiljajo sporočila. To je danes običajno, a bolje bi se bilo osredotočiti na vsako stvar posebej. Če to ni mogoče, pa si je dobro vzeti vsak dan vsaj nekaj časa, ko ne skačemo od ene stvari k drugi.

V Franciji so v sektorju informacijske tehnologije in svetovanja nedavno omejili službeno elektronsko pošto izven delovnega časa. Kako stalna dosegljivost, ki jo omogočajo nove tehnologije, vpliva na človeka?

To je zelo hud problem. Še ne tako dolgo tega je bilo jasno, kdaj je človek v službi, kdaj pa gre za njegov prosti čas. Potem se je s pojavom mobilnih telefonov, elektronske pošte in nazadnje še pametnih telefonov to bistveno spremenilo. Zaposleni v zdravstvu so bili takšnega načina dela že vajeni, saj so že dolgo imeli pozivnike, stalna dosegljivost pa se je zdaj razširila še na številna druga področja. Pri mnogih ljudeh, ki imajo težave s spanjem, se na primer izkaže, da poskušajo zvečer nadoknaditi za tisto, kar jim med delovnikom ni uspelo postoriti. Vzrok za takšno vedenje niso le pričakovanja delodajalca, ampak tudi delavca, ki noče razočarati in zato dela neprestano. Na koncu si ne vzame niti odmora za kosilo, samo da bi naredil še malo več.

128 let po streljanju na čikaške delavce, ki so zahtevali osemurni delavnik, se pogovarjamo o tem, ali je sprejemljivo, da se delo še doma raztegne pozno v noč. Zakaj je spopadanje z zahtevami, ki ogrožajo zdravje, danes v zahodnem svetu razumljeno kot predvsem naloga posameznika, ne pa problem družbe in zakonodaje?

Doslej je bilo relativno malo raziskav in s tem podatkov o stroških, ki jih prinaša obolevanje zaradi stresa. Naša raziskava pa kaže, da večja izpostavljenost stresu pomeni večjo verjetnost visokega krvnega tlaka, prevelike teže, slabega spanca... Vlade in delodajalci se bodo morali začeti bolj ukvarjati s temi problemi.

Enako velja za zdravstvene programe, ki so namenjeni zaposlenim. Ti so danes bolj ali manj omejeni na ugotavljanje kroničnih bolezni, kot je diabetes, preprečevanje debelosti in odvisnosti, na primer od kajenja. Poleg tega običajno ne upoštevajo, da ljudje delajo na zelo različnih delovnih mestih. Na ljudi na primer, ki delajo na urgenci, močno vpliva nepredvidljivost njihovega dela. Po zatišju lahko nenadoma pride do množične nesreče. Tako nikoli ne vedo vnaprej, kako intenzivno bodo delali in kdaj bodo z delom končali. Pri delu telefonskih operaterjev, učiteljev ali delavcev v tovarni so okoliščine povsem drugačne – čeprav so osnovni principi isti, je smiselno, da se programi prilagodijo poklicnim skupinam.

Res pa raziskave, tako naša kot druge, kažejo, da je visokim ravnem stresa stalno izpostavljena približno petina ljudi. Pri tem gre za mešanico dejavnikov, povezanih z delom, a tudi zasebnim življenjem.

Družinske, prijateljske in druge osebne vezi so lahko stres blažijo, hkrati pa so tudi njegov vir. Je smiselno vezi vzdrževati, tudi če nam prinašajo dodatne težave?

Ljudje potrebujemo podporni sistem. Če imate v svojem življenju petnajst ljudi, na katere se lahko zanesete in niso težavni, vam bom rekel, da se vam ni treba za vsako ceno družiti z nekom, ki vam stalno prinaša dodaten stres. A včasih smo zelo hitri pri trganju vezi, šibki pa pri njihovem navezovanju in utrjevanju. Pri svojem delu se pogosto srečujem s kroničnimi bolniki, ki nimajo nikogar ali pa imajo nekaj bližnjih, s katerimi se ne razumejo dobro. V takšnih primerih jim rečem, da je dobro imeti ob sebi nekoga, ki jim bo kljub vsemu stal ob strani in jih bo peljal v bolnišnico, ko bo treba. Za vse pa velja, da je treba vezi negovati in se ljudem v naši bližini kdaj tudi zahvaliti. Na to žal tudi sam kdaj pozabim.

Kot ugotavljate, se z življenjem bolje spoprijemajo ljudje, ki razmišljajo pozitivno. Literature in delavnic, ki tega učijo, je na trgu ogromno, ni pa oprijemljivih dokazov, da bi to kaj dosti pomagalo. V čem je vaš pristop drugačen?

Napaka je v poenostavljanju, prepričanju, da bo isto delovalo pri vseh ljudeh. Namesto tega je treba ugotoviti, kaj deluje pri posamezniku. Smiselno je na primer, da poiščemo svoje resnične prednosti in se osredotočimo nanje. Res pa smo na splošno nagnjeni k temu, da se osredotočamo na negativne informacije. Nekatere teorije pravijo, da je tako zaradi naših genov. V času, ko smo bili lovci in nabiralci, je bilo bolj smiselno s pogledom iskati zveri, ki bi nas lahko napadle, kot pa opazovati lepega metulja. Druge teorije bolj poudarjajo kulturni vidik – med odraščanjem smo se naučili, da imajo negativne opazke več vpliva kot pa pohvale.

Raziskovali ste, katere oblike pomoči delujejo pri pretirani telesni teži in odvajanju od kajenja. Kako je oboje povezano s stresom?

Nekateri kadijo, da bi si s tem lajšali depresivne občutke, nekateri pa cigareto razumejo kot nekakšen blažilec stresa. Med delom si na primer vzamejo le odmor za cigareto, ki jo začnejo zato povezovati s sprostitvijo. Trenutno raziskujemo, v kolikšni meri lahko odvisnost od cigarete nadomesti program telesne dejavnosti, ki spremlja odvajanje. Pri hrani je princip včasih podoben. Ljudem, ki hrano uporabljajo za blaženje stresa, bi bilo zato treba ponuditi drugačne programe kot tistim, ki imajo morda le premalo znanja o zdravi prehrani. V obeh primerih, pri kajenju in hujšanju, pa se je pokazalo, da zgolj nasveti ne delujejo in da bi bilo morda smiselno v zdravstvene ustanove vključiti še nekakšne trenerje za zdrav življenjski slog, ki bi spremljali posameznikov napredek. Zdravnikom in medicinskim sestram pogosto zmanjka časa za motiviranje pacienta, ki pa je v teh primerih zelo pomembno.

Medicina življenjskega sloga, po kateri slovi klinika Mayo, se za zdaj ukvarja predvsem s pomočjo posamezniku. Koliko pa vpliva na družbo, glede na to, da za večino ljudi ni cenovno dostopna?

Pri tobaku je šlo prvotno za pomoč posamezniku, ki se je želel odvaditi kajenja, kasneje pa so ugotovitve in pristopi iz tega dela medicine postali del politik na državni ravni. Isti trend lahko zdaj opazujemo v primeru prehrane, kjer pa so stvari bolj zapletene. Za začetek je težje zamejiti zdravo hrano od nezdrave, ko gre za dodatno obdavčenje ali subvencioniranje. Ogromno je je namreč nekje na sredini med eno ali drugo skrajnostjo. Drugi problem je, da bi lahko politike, ki želijo ljudem pomagati, kaj hitro prizadele tiste z najnižjimi dohodki. Tretja težava pa je, da ni povsem jasno, kaj bi ljudi dejansko spodbudilo k bolj zdravim izbiram.

Prave pristope bo treba še poiskati. Eden od teh, ki so smiselni za vse, ne glede na osebne dohodke, je morda ravno obvladovanje stresa. Tudi zdravstveni sistemi pa se lahko od te veje medicine naučijo, da je treba pristop prilagoditi posamezniku in mu ponuditi večji razpon možnosti. Nenazadnje to pomeni, da se bo morala medicina bolj povezati s psihologijo.