Napetost v jugovzhodni Aziji narašča že dalj časa. Potem ko so kitajske oblasti na sporno območje v Južnokitajskem morju, nedaleč od Paracelskega otočja, premaknile naftno ploščad, so dosegle zgolj nov vrhunec. Ploščad domnevno spremlja 80 kitajskih ladij, med njimi tudi vojaške, z namenom v okolici ploščadi zagotoviti neprehodno cono drugim državam. In to kljub temu, da je območje po mnenju Vietnamcev znotraj njihove izključne ekonomske cone, kot jo določa konvencija Združenih narodov o pomorskem mednarodnem pravu. Ravnanje Kitajske so Vietnamci označili za provokacijo, ki bi lahko imela daljnosežne posledice. Iz zadnjih dogodkov je tako že mogoče sklepati na bodoči scenarij konfliktnega dogajanja v regiji, kjer se za posamezna območja poteguje šest držav, medtem ko se Kitajska vede vse bolj agresivno in zaostruje napetosti v mednarodni skupnosti.

Čigava je zemlja (voda)?

Zagotovo ni naključje, da kitajske aktivnosti v Južnokitajskem morju spremlja močno ladjevje, saj naj bi Kitajci želeli vzpostaviti de facto nadzor nad območjem. Svoje ravnanje utemeljujejo z argumentom, da naj bi bila zgoraj omenjeno Paracelsko otočje in Spratlyjevo otočje na drugem koncu Južnokitajskega morja že dva tisoč let njihovo ozemlje. Leta 1947 so izdali celo zemljevid, v katerem jasno označujejo svoje teritorialne težnje. Medtem Vietnam trdi, da se Kitajska prej nikoli ni sklicevala na suverenost nad Paracelskim otočjem in da, nasprotno, že od 17. stoletja oblast nad njim izvršujejo oni. Pri čemer se sklicujejo na dokumente, s katerimi bi te trditve lahko dokazali.

V zadevi Spratlyjevega otočja se Kitajska med drugim spušča v spor s Filipini. Nedaleč stran je tudi Malezija, prav tako Brunej, ki se vsi sklicujejo na omenjeno konvencijo ZN iz leta 1982. Filipinci, denimo, imajo na Spartlyjevem otočju zasidrano zarjavelo vojaško ladjo, na kateri bivajo njihove vojaške enote, s čimer želijo Kitajcem preprečiti postopno prevzemanje spornega teritorija.

Da gre za pomembno globalno žarišče, med drugim kažejo odzivi na nedavni kitajsko-vietnamski spopad. V izjavi kabineta visoke predstavnice Evropske unije za zunanje zadeve in varnostno politiko Catherine Ashton so med drugim zapisali, da je Evropska unija »zaskrbljena zaradi enostranskega ravnanja, s čimer se poslabšujejo varnostne razmere v regiji, na kar kaže tudi nedavni spopad med vietnamskim in kitajskim ladjevjem«. Vse strani je Evropska unija še pozvala, naj poiščejo mirno in skupno rešitev v skladu z mednarodnim pravom, še zlasti konvencijo ZN iz leta 1982.

»Enostranski koraki so, se zdi, del kitajskega postopanja, katerega cilj je uresničevanje teritorialnih zahtev na spornem območju, kar je škodljivo za mir in stabilnost v regiji,« pa je nedavno izjavila predstavnica ameriškega zunanjega ministrstva Jen Psaki. »Takšne nevarne aktivnosti nas močno skrbijo,« je še dodala. Tudi vodja kabineta japonske vlade Jošihida Suga je v izjavi dejal, da njegovo državo močno skrbi povečana napetost v regiji, ki jo zaostruje Kitajska.

V najbolj ostrih odzivih so države ravnanje Kitajske opredelile kot nezakonito. V bolj diplomatskem jeziku pa pozvale k mirnemu reševanju sporov v skladu z mednarodnim pravom. Takšna je bila med drugim tudi izjava zunanjih ministrov držav Aseana – ohlapne skupnosti držav jugovzhodne Azije po vzoru Evropske unije, katere članica je Vietnam – v kateri vse strani pozivajo k zadržanosti in k izogibanju korakom, s katerimi bi ogrožali mir in stabilnost. Izjavo so ministri sprejeli v začetku maja.

O motivih in namenih kitajske strani po drugi strani veliko pove izjava predstavnice kitajskega zunanjega ministrstva Hua Chunying, ki je v luči prizadevanj Vietnama, da doseže močno podporo drugih članic Aseana v tem konfliktu, dejala naslednje: »Dejstva kažejo, da bodo vietnamska prizadevanja prepričati druge države spodletela. Upamo, da bo lahko vietnamska stran jasno ocenila položaj in mirno sprejela realnost ter prenehala ovirati kitajske operacije.« Kitajski general Fang Fenghui pa je med nedavnim obiskom v Washingtonu Združene države posvaril, naj se v sporu med Kitajsko in Vietnamom ne postavljajo na stran slednjega.

Vietnamski ministrski predsednik Nguyen Tan Dung je po drugi strani ravnanje Kitajske označil za zelo »resno grožnjo« in v neskladju z vrsto sporazumov, vključno z deklaracijo o ravnanju v Južnokitajskem morju, ki jo je med drugimi podpisala tudi Kitajska. Dogajanje je označil za »skrajno nevarno«, kar kaže na resnost spora med državama. Vietnamske oblasti so že večkrat poskušale sprožiti diplomatski dialog med državama, a ga nasprotna stran zavrača, pri čemer se sklicuje na lastne zahteve na območju in domnevno suverenost nad otočjem.

Preusmerjanje pozornosti?

Sporno območje Paracelskega otočja je posebej zanimivo zaradi domnevnih nahajališč nafte in plina, medtem ko samo otočje ni pretirano zanimivo. Naselbin ni, otočje sestavlja trideset otočkov in več grebenov. Nahaja se nekaj bliže vietnamskemu ozemlju (119 navtičnih milj oziroma 132 navtičnih milj od same kontinentalne obale) kot kitajskemu otoku Hainan (180 navtičnih milj).

Prav čas, ko se je Kitajska odločila za premik, in vse večje število kriznih območij v regiji kaže na vse večjo agresivnost kitajske politike na širšem območju. Očitno gre za preračunljivo potezo, odziv vietnamske javnosti in protesti pred veleposlaništvi na številnih koncih sveta so bili namreč predvidljivi. Prav tako jeza, ki se je manifestirala v zažiganju tovarn v Vietnamu. Zakaj zdaj in zakaj tako agresivno? Kitajsko ravnanje nekateri poznavalci razmer pojasnjujejo s težavami znotraj kitajskega političnega sistema. Ta doživlja obdobje okrnjene legitimnosti, s sklicevanjem na nacionalizem in netenje sporov s sosedami, še posebej z Vietnamom, pa poskuša doseči notranjepolitični mobilizacijski učinek. Prav tako ocenjujejo, da gre za preizkus ameriškega predsednika Baracka Obame. Kitajska je namreč premike začela izvajati teden dni po njegovem osemdnevnem obisku v regiji. Sporočilnost je tako mogoče brati v luči, češ da so Američani v regiji nemočni in da po novem v njej gospodari Kitajska.

Razmere med Kitajsko in Vietnamom so zgodovinsko zapletene. V nekaterih okoliščinah, zlasti v šestdesetih in sedemdesetih letih, sta državi sodelovali, v kar so ju silile predvsem širše geopolitične okoliščine, vendar je bil odnos med njima vselej napet. Danes je trgovanje med državama na zelo visoki ravni, del vietnamskega gospodarstva je odvisen od kitajskega trga. Z vidika vojaštva pa med državama tako rekoč ni primerjave, saj je Kitajska številčno in tehnološko v znatni prednosti.

Za zdaj ni mogoče z gotovostjo oceniti, kako se bo konflikt v Južnokitajskem morju odvijal naprej. Poleg Vietnama so zelo glasni Filipini, ki so tradicionalno strateško pomembni za Združene države Amerike. Nejasnosti v razmerju do Japonske in Južne Koreje tudi sicer Kitajsko in širšo Azijo postavljajo v napeti položaj. Kitajska ima namreč še kar nekaj nerešenih teritorialnih vprašanj, med katerimi v Vzhodnokitajskem morju še posebej izstopa otočje Senkaku oziroma Diaoyu, ki ga sicer nadzoruje Japonska, vendar si ga lastita tako Kitajska kot Tajvan. Vsekakor se zdi, da je odprto žarišče, od koder bodo še naprej prihajale novice o sporih med interesi, ki jih brez vpletenosti širše mednarodne skupnosti ne bo mogoče rešiti. Tudi strah pred oboroževalno tekmo med državami se utegne posledično kmalu uresničiti.