Kar sploh ni tako preprosto, kot se morda komu zdi. Naša zgodovina nas je namreč naučila, naj se raje brigamo zase, naj si ne jemljemo preveč k srcu avstro-ogrske, jugoslovanske ali evropske ideje o bratstvu in enotnosti, naj pač ne glede na vse ostanemo Slovenci in kot takšni lepo počakamo, da imperij propade in da gremo mi svojo pot. Ne nujno v tem vrstnem redu, a pustimo zdaj to. Mi smo pač kompleksna monokulturna družba in imamo povsem dovolj svojih problemov, da z njimi napolnimo svoje časopise in televizijske dnevnike, in zato ne potrebujemo še ukrajinske krize, globalnega segrevanja, korporativnih davkov, energetske neodvisnosti, migracijskih politik in drugih evropskih odprtih vprašanj. S tem naj se ukvarjajo Nemci. Ali Luksemburžani. Ali kdorkoli, ki ima vlado.

Po našem desetletnem neopaznem obstoju v Evropski uniji smo se pač že dodobra utrdili v prepričanju, da nas imajo v Bruslju za eno tistih vzhodnih paraevropskih držav, ki ji zahodni Evropejci v imenu kulturne raznolikosti prijazno dovolijo nastopiti na Evroviziji in evropskem nogometnem prvenstvu, medtem ko si niti najmanj ne želijo našega sodelovanja pri odločitvah o, kaj jaz vem, evropski ekonomski politiki. Vsi poznamo tisto lepo zgodbo o slovenskem poslancu, ki so mu v preteklih letih več kot pettisočkrat dovolili glasovati o takšnih in drugačnih evropskih rečeh v bruseljskem parlamentu, a smo slišali tudi tisto manj lepo zgodbico, v kateri je ta isti poslanec v osemindevetdesetih odstotkih primerov glasoval po navodilih svojih strankarskih kolegov iz bolj evropskih držav, ki so bolje vedeli, kdaj je treba dvigniti roko.

In v odgovor na to ignoranco, s katero nas na beneškem letališču sprašujejo, ali imamo vizum za vstop v Veliko Britanijo, in s katero tudi pametni in izobraženi Evropejci kar naprej ponavljajo žaljivo puhlico, da v Evropi že sedemdeset let vlada mir, mi danes v naši evropski prestolnici, kot nekoč v Beogradu in še pred tem v Dunaju, vidimo le izgovor za svoje težave. Iz združene Evrope smo ustvarili prepotrebnega nam zunanjega sovražnika, da bi se lahko za notranjepolitične potrebe samozastraševali s trojko, fiskalnim pravilom, z zapovedanimi varčevalnimi ukrepi ali nerazumevajočimi trgi.

Zato sploh ni čudno, da so tudi vsi naši kandidati za evropske poslance v svojih predvolilnih kampanjah vneto poudarjali, da gredo v Bruselj zastopat interese Slovenije in se v našem imenu borit proti Evropi. Reveži so se še predobro zavedali, da bi jih, če bi nam razlagali, da se gredo tja borit za Evropo, nemudoma označili za izdajalce in da bi bilo to še slabše, kot če bi si kdo izmed njih drznil na glas izgovoriti vsem znano resnico, da gredo oni tja samo zato, da bodo svojim otrokom, vnukom, ženam in ljubicam redno nosili belgijske čokoladne bombone.

A ravno v tej svoji načelni slovenskosti in stalnem poudarjanju sicer neopredeljenih slovenskih interesov, ki naj bi jih tam zastopali, so bili naši kandidati še najbolj evropski. Ozkoglednost je pač trenutno najbolj razširjena evropska politična miselnost in zato je te dni Evropa od Dublina do Talina prelepljena s predvolilnimi plakati, na katerih je Bruselj našemljen v lorda Voldermorta, medtem ko bodoči bruseljski poslanci otroško nedolžno zrejo v mimoidoče in mahajo s čarobno palico.

Evropski nacionalisti pač zelo dobro vedo, da je ustvarjanje zunanjega sovražnika najučinkovitejša taktika za uresničitev nacionalističnih idej, in kadar kdorkoli v Barceloni, Glasgowu ali Londonu razmišlja o odcepitvi od česarkoli ali ko bi iz kakšnega drugega domoljubnega razloga rad v ljudeh prebudil nacionalno zavest, jim obvezno začne pripovedovati zgodbo o tem, da nekje nekdo odloča o njihovi usodi namesto njih.

Če verjamete ali ne, žal tudi drugod po Evropi živijo isti bebci kot mi, ki smo se včeraj odcepljali od Jugoslavije, ker je bil za vse naše težave kriv Beograd, da bi lahko danes v Mariboru za vse krivili Ljubljano, v Ljubljani pa Bruselj. V današnji Evropski uniji pravzaprav živi pol milijarde neevropskih Slovencev, ki jim je vsem po vrsti še pred štirinajstimi dnevi dol viselo za njihovo širšo domovino in ki tudi zdaj, ko razmišljajo o tem, koga bi izvolili v evropski parlament in koga postavili na čelo evropske komisije, razmišljajo predvsem o tem, kdo bo bolje zaščitil njihove nacionalne interese.

Nova sestava evropskega parlamenta bo zato predvsem resno opozorilo, da je kriza evropske identitete enako resen problem kot finančna in da četudi ekonomske operacije uspejo, to še ne pomeni, da bo pacient preživel.