Vse naše poplave

Po eni strani nam razum pravi, da je bolje, da nam ne pošiljajo pomoči prek državnih institucij, ker bo ta denar skrivnostno izginil, po drugi strani pa pomoč nujno potrebujemo. Sam sem na strani tistih, ki se na lastno pobudo organizirajo, zbirajo denar, kupujejo potrebščine in jih osebno pošiljajo na teren, kjer vse to konča v rokah beguncev in prizadetih. Sam sem se prepričal, kako so zavihali rokave študenti Filozofske fakultete, in mislim, da je ta pomoč v tem trenutku pomembnejša od tistega, kar nam bodo dali EU in ZN, ki so leta 1992 mirno opazovali začetek genocida in vojnih strahot in nam za nameček uvedli embargo na oboroževanje. Od takšnih se ne gre nadejati izdatnejše pomoči. Zato je samoorganiziranje trenutno najpomembnejši način pomoči. Jutri ne obstaja, če bi rad kaj naredil, stori to takoj.

Dva dni sem bil na terenu in naredil sem vse, kar sem v tistem trenutku lahko. Moram priznati, da je to boljše kot pisanje kakršnegakoli teksta o katastrofi, ki nas je doletela. Osebna in neposredna pomoč je neprecenljiva. To lahko vidite na obrazih ljudi, ki jim boječe predajate živila, saj je tako enim kot drugim malce nelagodno. Vam, ki to delate prvič, in njim, ki takšno pomoč prvič prejemajo, ali pa drugič, če upoštevamo humanitarno pomoč med vojno. Teh izrazov na obrazih otrok ni mogoče pojasniti z nobenim tekstom. Njihovega zadovoljstva in sramežljivih nasmehov. V svetu, v katerem živim v Sarajevu, kaj takega ne obstaja. V Sarajevu so obrazi ves čas namrgodeni in videti nasmejan obraz je redkost, enaka čudežu.

Prvi dan sem bil v Topčič Polju in prvo srečanje s svetom nesreče onkraj televizijskega in računalniškega zaslona je bilo šokantno. Še vedno je deževalo, na pobočjih nad naseljem se je pod temnim nebom belil sneg. Povsod so bili kupi, brežine nenavadne sivočrne in črne zemlje. Ves čas se mi je zdelo, kot da je to zemljo kdo pripeljal s tovornjaki in jo stresel kar tako, na slepo, potem pa počasi le dojel, da gre za zemeljske plazove, nanose hudournikov, deročih voda s pobočij, ki so divjale, kot lahko divja samo narava. Vse je bilo razrito in zaledenelo kot na fotografiji. Med cesto in progo se je čez travnike razprostiralo morje črne zemlje, grušča, plastenk in drugih smeti. Ponekod so bili nanosi gladki in so se svetili v soncu, kadar bi končno pokukalo izza oblakov. Nanosi na travnikih so spominjali na temno in negibno morje. Tu sem videl tudi zdaj že »slavni« zemeljski plaz in nanose hudournikov, ki so jih utrle narasle vode Divjega potoka. Strehe hiš so kukale iz grušča in blata. Avtomobili so štrleli zapičeni v mulj, kot bi se hoteli potopiti v samo središče zemlje. Pravzaprav je zemlja prišla na svetlo, nekakšna črna zemlja s prelivi svetlo sive barve. Ko sem prijateljici opisoval prizore, je izrekla samo eno besedo: drobovje. To je bilo drobovje zemlje, ki je prišlo na plano.

Najbolj pretresljiv prizor, ki sem mu bil priča in ki mi zlahka ne bo šel iz glave, je bil, ko sem videl dekle v črni trenirki, kako sedi na lesenem stolu na trasi magistralne ceste, na kateri so bili parkirani mehanizacija in avtomobili in na katero so ljudje prinašali osebne stvari iz blata. Dekle je povsem mirno sedelo na stolu, kot da bi bilo v svoji dnevni sobi, in bilo je očitno, da sta obleka na njej in stol še edino, kar ima. V njenem vedenju ni nič kazalo na veliko izgubo, in ravno to je bilo šokantno, ko se človek vede povsem normalno, čeprav bi moral tuliti in kričati do neba. Šli smo se mimo in videli ljudi, kako so iz blata vlekli hladilnik na cesto. Nanosi grušča in črne zemlje so ponekod dosegali tudi deset metrov. Reševalo se je, kar se je rešiti dalo, jedilni pribor, karkoli. Grabilo se je iz črne, molčeče zemlje. Tisti, ki so kot begunci preživeli vojno, vedo, kako je, ko v nekaj urah izgubiš vse, kot se je to zgodilo ljudem v Topčić Polju. Prizori, ki jih ni mogoče takoj razumeti, ker jih človek vidi prvič v življenju, so nas preprosto hipnotizirali. Še najbolj žalostno od vsega pa je, da so bila v plazovih najbolj prizadeta najrevnejša območja Bosne in Hercegovine. Delavski in rudarski kraji Zeniško-Dobojskega kantona, kjer se je že tako težko živelo. V vojni so tod potekali hudi boji, po vojni pa je večina industrijskih kompleksov propadla ali bila uničena v procesu roparske privatizacije. Ta prelepi prostor na poti od Zenice proti Doboju, to neskladje med lepotami narave in mukotrpnim življenjem v njej. Tako tipično za Bosno in njeno krvavo zgodovino, ki je te zelene hribe, te bujno porasle rečne doline vedno namakala s krvjo siromakov.

Upam, da ne bo spet stekla nova velika kraja humanitarne pomoči, tako kot tedaj v vojni in po njej. Upam, da ne bo nihče obogatel na račun ubogih in siromašnih, ki jo vedno najslabše odnesejo. Upam, da iz te črne zemlje Topčić Polja in drugih morišč nihče ne bo vlekel na dan zlatih žlic, kot so jih med vojno in po njej ter pri tem gazili po kosteh. Obljuba Alije Izetbegovića, da se bo po vojni jedlo z zlatimi žlicami, se je uresničila, a le za tiste, ki so mu bili blizu. Lastna moč, volja in upanje so zato vse, kar trenutno premoremo. In človeška solidarnost kot najmočnejše orožje.