Poplave so naraven pojav in ljudje smo se z njimi vedno soočali. Toda v zadnjem desetletju se srečujemo z vedno pogostejšimi in uničujočimi naravnimi nesrečami. Zaradi podnebnih sprememb med naravnimi nesrečami najhitreje narašča prav število poplav, ki prizadenejo največje število ljudi. V Evropi tri četrtine ocenjene škode zaradi naravnih nesreč odpade na poplave. Najbolj prizadeta so gosto naseljena in industrijska področja, kjer je koncentracija premoženja in ljudi največja. Škoda nastaja predvsem v turizmu, industriji in kmetijstvu. Zaradi uničenih objektov in opreme sta razpoložljivi kapital in rast ustrezno nižja. Dolgoročne posledice so odvisne od proračunskih sanacijskih sredstev, zunanje pomoči ter razvojnih programov.

V zadnjih desetih letih je znašala ocenjena škoda zaradi poplav v Sloveniji več kot 850 milijonov evrov. Septembrske poplave (2010) so povzročile škodo v višini 225 milijonov evrov, novembrske (2012) pa v obsegu 375 milijonov evrov. Velikost škode je enaka znesku, ki ga potrebujemo za celovito rešitev problema protipoplavne varnosti na najbolj ogroženih območjih (600 milijonov). Zakaj ureditev protipoplavne varnosti ob sedanjih podnebnih spremembah in vedno večjih tveganjih ni ena izmed glavnih prioritet? Ali sploh obstaja lista investicijskih prioritet? Če je nimamo, zakaj je tako in kdo je odgovoren? Zdi se, da na listi mnogo višje kot ureditev protipoplavne varnosti kotirata tretja os in drugi tir. Rangirni seznam projektov ne bi smel biti stvar političnega prestiža, ampak resne presoje z vidika primerjave učinkov investicij. Toda takšnih primerjav nismo nikoli naredili. Zaradi tega smo sistemsko nagnjeni h gradbeni megalomaniji, saj zviševanje investicijskih vrednosti povečuje multiplikacijske učinke. Brez primerjave se skoraj vsaka infrastrukturna investicija splača.

Politika rešitev za zagon gospodarske rasti še vedno vidi v realizaciji velikih prometnih infrastrukturnih projektov. Toda v čem je smiselnost sedanjega načrta za drugi tir, če potencialna hitrost na slepem, 21 kilometrov dolgem kraku (100 kilometrov na uro) bistveno presega hitrost vlaka na preostali progi Divača–Ljubljana–Zidani most (45 kilometrov na uro)? Ali bo Luka Koper postala izhodišče za tranzitne tokove potnikov v srednjo in vzhodno Evropo? Obenem zaradi konfiguracije terena približno 21 kilometrov predlagane trase poteka pod zemljo (v predorih), kar draži gradnjo in stroške vzdrževanja ter posledično skozi višjo ceno uporabe infrastrukture (tirnina) zmanjšuje konkurenčno prednost za uporabnike. Država bo v v prihodnjem proračunskem obdobju imela na voljo okoli tri milijarde evrov kohezijskih sredstev. Ali res želimo celoten razvojni denar nameniti za dva infrastrukturna objekta? Slovenija potrebuje danes drugačno infrastrukturo. Opustiti moramo vlaganja v beton in asfalt, v infrastrukturo 19. stoletja. Potrebna so vlaganja v tako imenovano inovacijsko infrastrukturo, kot so investicije v podporno okolje za majhna in srednje velika podjetja. Namesto velikih infrastrukturnih projektov bi morali podpreti manjše in regionalno razpršene projekte, kot so projekt protipoplavne varnosti, namakalnih sistemov in energetske sanacije stavb. Med večjimi tiste z angažmajem domačih podjetij in potencialom zadolževanja na osnovi denarnega toka (na primer HE).

Naravna nesreča je prizadela regijo, ki je v zadnjih 25 letih močno razvojno nazadovala zaradi vojn, sankcij in izgube zaupanja. Po zadnjih podatkih je tretjina BiH pod vodo, zato je ogrožena okoli četrtina prebivalstva. Pouka na večini prizadetih območjih ni, trgovine so zaprte. Ljudje so prestrašeni, saj se je gladina vode ponekod dvignila devet metrov nad običajno. Na stotine prostovoljcev in reševalcev popravlja nasipe ter pomaga prizadetim. Množično so se odzvali tudi prebivalci Slovenije in dobrodelne organizacije. Vojska, civilna zaščita, gasilci in policija pomagajo s čolni, črpalkami in helikopterji. Odzivnost slovenske države in prebivalstva je bila presenetljiva in hitra. Nekoliko večji odziv bi pričakoval od slovenskih podjetij, saj bi bila celotna pomoč tako še bolj učinkovita. Slovenski rek pravi, da prijatelja spoznaš v nesreči. Prizadeti ljudje ne bodo zlahka pozabili, od kod je prišla pomoč. Trenutno rešujejo sebe in svoje bližnje, toda pričakujemo lahko večjo naklonjenost do Slovenije in slovenskih podjetij.

Zbrana pomoč najverjetneje ne bo dovolj za trajno odpravo posledic. Ali je Slovenija sposobna storiti (še) več? Lahko bi postala pobudnica in posledično koordinatorka razvojne pobude za prizadeti in nesrečni Balkan. To lahko pomeni nove poslovne priložnosti tudi za slovenska podjetja. Pametna politika vleče prave poteze v primernih trenutkih. Glede na dosedanjo zgrešeno politiko Slovenije do jugovzhodnega dela Evrope je sedanji trenutek primeren za večji angažma Slovenije na mednarodni ravni. Pa ne v duhu Balkan Expressa.