Ta teden so Združene države Amerike obtožile pet pripadnikov slovite Ljudske osvobodilne vojske, da so po internetu vohunili v ameriških korporacijah in kradli njihove poslovne skrivnosti. To zveni res sijajno. Herojski pripadniki ljudske vojske z revolucionarno gorečnostjo razlaščajo imperialistične korporacije in podržavljeno znanje dajejo na voljo delavskemu razredu.

Ampak Američani Ljudske osvobodilne vojske niso obtožili revolucionarnega vdora v privatna kapitalistična računalniška omrežja v dobro osvoboditve svetovnega delavskega razreda iz spon kapitalističnega izkoriščanja. Obtožili so jih kraje intelektualne lastnine po naročilu kitajskih privatnih korporacij, ki z njimi potem izkoriščajo pri njih zaposlene kitajske delavce in jim plačujejo suženjske mezde. Pripadniki revolucionarne vojske komunističnega režima kapitalistom dajejo v roke ameriška orodja, s katerimi izkoriščevalci stiskajo delavski razred, medtem ko si partijski kapitalisti polnijo žepe z njihovimi žulji. Ljudski vojaki kradejo za profit kitajskih kapitalistov. Ameriška sodišča bi morala celoten CK KPK obsoditi na dvajset let prevzgojnega dela na kokošjih farmah. Idejna zmeda je popolna. Z druge stani kitajski komunisti berejo dokumente Edwarda Snowdna in Ameriško vohunsko organizacijo NSA obtožujejo, da vohlja za kitajskimi korporacijami. Huavej in Pacnet sta dve od mnogih korporacij, v katere je vdrla NSA in izsesala vse, kar so imeli spravljenega na računalnikih. Kitajske oblasti obtožujejo ameriške oblasti sprenevedanja in cinizma. Ljudska armada vohlja za izbranimi korporacijami, ki skrivajo nekaj za kitajska podjetja ključnih podatkov o tehnologijah prihodnosti. Vendar to pošteno počne za denar. NSA pa snema vse notranje kitajske komunikacije med vsemi posamezniki in vsemi podjetji, sledi privatni korespondenci in vdira v industrijske in vojaške baze podatkov. Ker so obtožbe temeljile na arhivih ameriške vohunske organizacije, ki jih je razkril Snowden, jih ni mogoče upravičiti. Z lahkoto pa se jih brani. Predstavniki NSA, Bele hiše in drugih vohunskih organizacij zagotavljajo, da noben ukraden podatek ni bil posredovan ameriškim kapitalistom ali njihovim korporacijam, ki se z njimi niso mogle okoristiti. Na vse kriplje se trudijo dokazati, da to ni bila običajna imperialistična kraja v službi kapitala. Podatke so državni organi zbirali v dobro skupnosti, varnosti družbe in z namenom zaščite svobode državljanov.

To pa je ravno argument, ki ga je uporabljala vsaka spodobna komunistična politična policija, ko je upravičevala nadzor nad državljani in sledenje njihovemu privatnemu življenju. Medtem ko se je kitajska vojska izurila v bojnih tehnikah neoliberalizma, so ameriški obveščevalci v celoti prevzeli komunistično ideologijo žrtvovanja posameznika za skupni interes.

Komunistična vojska zagotavlja, da ne dela za državne interese, ampak vohuni v korist kapitalističnemu izkoriščanju in posameznika sili v izolacijo. Kapitalistična vohunska služba pa prisega, da dela v dobro države in državljanske družbe in da svojih odkritij nikoli ne posreduje kapitalistom. Kitajci vsakomur po potrebah, Američani vsak po svojih zmožnostih. Amerika je bližje realnemu komunizmu od Kitajske. Mlad komunist ima težave pri orientaciji.

Na pomoč so mu v nedeljo priskočili na partijskem shodu na Tromostovju v Ljubljani. Tam je nekdo kazal proti Putinu in krivdo za svojo nesrečo metal na gospodarje lutk in gospodarje kaosa, ki delajo iz ozadja in kaos sami ustvarjajo. To je navdihnjena govorica komunizma. Navduševal se je nad tem, da se »glave spet obračajo proti Moskvi«, ljudje pa mahajo z rdečo zvezdo kot na Rdečem trgu. »Vse evropske vrednote so zanje le maska, ki si jo nadenejo na letalu za Bruselj, doma v ljubljanskih Stožicah pa prepevajo Živel, komunizem ter se norčujejo ali žalijo Slovenijo in Evropo.«

To bi komunist, ki simpatizira s Komunistično partijo Grčije, z navdušenjem podpisal. Ozreti se je torej treba proti Moskvi. Za razliko od drugih evropskih držav imajo tam voditelja. Vladimir Putin to nedvomno je. Ampak komunist?

Kako bi rekli voditelju, ki na podlagi fantazijske interpretacije zgodovine zahteva ozemlje sosednjih držav, je sovražno razpoložen do istospolno usmerjenih državljanov in nasprotuje zakonski ureditvi njihovih razmerji, se pri tem sklicuje na cerkev, medtem ko uporablja državne institucije za bogatenje svoje stranke in njenih pajdašev? Komunist? V preteklosti je morda res kdaj bil član komunistične partije, vendar vam bo tudi sam, ne da bi ga vprašali, zagotovil, da nikoli ni bil komunist. Ne, ne. V Moskvi imajo z rdečo zvezdo prav toliko skupnega kot ob nedeljah na Tromostovju. To bolj diši po fašizmu kot po komunizmu.

Kaj torej priporočiti mlademu komunistu, ki se kljub sovražnemu odnosu do liberalne demokracije pripravlja, da bo šel na volitve? Malo naj pobrska po Josipu Visarjonoviču Stalinu. Trocki ga je imenoval genialna mediokriteta, kar ga dela za politika sodobnosti. »Če hočeš uspeti v politiki, moraš gledati naprej, ne pa nazaj,« je priporočal Stalin. Je pa to tudi vse, v čemer se splača slediti njegovi politični praksi.