Vrtnarijo zdaj že vsi! Revije in priloge povsem resnih časopisov so polne nasvetov, kako pridelati najlepši, najbolj zdrav in najbolj okusen paradižnik. Menda obstaja 587 različnih sort paradižnika in menda obstajajo v Sloveniji trije vrtičkarski ubrisanci, ki so letos poflancali 586 sort paradižnika, in le eden, ki mu je uspelo, da je na vrt spravil vseh 587 sort in so mu prej omenjeni trije tako fouš, da so od same žalosti pustili, da nasad 586 vrst paradajza prerase plevel. Svoje vrtove imajo najbolj priznani slovenski kuharski mojstri in o tem poročajo najbolj ugledni slovenski mediji. Brez vrta si nič, brez lastnega korenja te nihče še povoha ne, brez napol gnile bio eko organske bučke, ki je zrasla na balkonu ali pod napuščem restavracije, ne moreš v prvo ligo mojstrov kuhalnice.

In tako smo skromen kos trate pred hišo za družinski vrtiček namenili tudi pri nas. Potne srage so mi tekle po obrazu, ko sem prekopaval trdo ilovnato zemljo, smrad me je dušil, ko sem nanjo vozil prvovrsten bio eko hlevski gnoj, pravo malo premoženje sem zapravil za vrtnarsko orodje, semena in sadike, leseno ograjico, deske za potke in hiško za paradajze. Ampak je bilo vredno – zdaj smo tudi mi bio eko moderni in zdaj bomo tudi pri nas imeli najbolj debel krompir.

Figo! Sadike solate so pojedli polži, semena fižola in graha niso nikoli vzklila, saj se z njimi verjetno mastijo kakšni krti ali kake druge podzemne zverine, paradižnike je odpihnil veter, kar je ostalo, se je posušilo. Porove sadike so že ves mesec natanko take debeline, kot ko sem jih kupil v vrtnariji, za tisti dve flehi zemlje na dveh koncih vrta, kjer raste le plevel, pa sem pozabil, kaj smo vtaknili noter, tako da ne morem poročati, kaj ni zraslo. Za en majhen košček vrtička sem prepričan, da smo tam posuli semena korenja, a zdaj niti pod razno ne ločim, kaj je čisto navadna trava, kaj plevel in kaj morda kakšen mali poganjek. Bomo videli čez kak mesec, kdo bo zmagal. Korenje ali plevel. Navijam za korenje, ker vedno navijam za poražence.

Medtem pa so revije in časopisi polni zgodbic uspešnih vrtičkarjev, ki jim raste malodane vse od sladkega krompirja do nekih čudnih japonskih ali kakšnih že azijskih jagod. Pika na i pa so tisti tradicionalni vrtovi upokojenk in upokojencev okoli stanovanjskih hiš podeželskih naselij. Na enem od teh raste vse. Paradižnik je velik že več kot meter, kolerabo so že pobrali, krompirja je toliko, da ga bodo lahko prodajali, fižol cveti, jagode so rdeče in solata že dela glavice. In od lastnice vsak dan dobim SMS z enako vsebino: »A rabite kaj solate?« Ne! Imamo lasten vrt. In se odpeljemo v trgovino po sadje in zelenjavo.