Malo je manjkalo, pa bi morali – v nulo – po novem poslovati direktorji javnih zavodov. Tokrat dobesedno: brez izgub in brez presežkov. Kajti tudi negativnega poslovanja si ne smejo privoščiti, tudi če zanj niso krivi sami. Letos denimo so morali mnogi sami zagotoviti denar za odpravo plačnih nesorazmerij. In če bo na koncu leta rezultat njihovega poslovanja negativen, bodo za to kazensko odgovarjali, ustanovitelj pa jih lahko razreši.

Največkrat javni zavodi, tudi tisti, ki denarja iz proračuna ne dobivajo, varčujejo za investicije. Zanje bi moral poskrbeti ustanovitelj (občina, država). A predvsem država denarja za to nima. Zato so pristojni tistim, ki bi radi v svojih zavodih prenovili kopalnice, zamenjali okna…, svetovali, naj varčujejo. To so počeli. Tako, da tega ne bi občutili uporabniki. Z neplačanimi nadurami namesto dodatne zaposlitve, z nočnim delom pralnice, da je račun za elektriko nižji…

Teh prihrankov se je država nameravala polastiti, kar je popolnoma v nasprotju z menedžersko logiko. Dobro delo in uspeh je treba nagraditi, ne kaznovati.

Privoščimo si športno primerjavo. Ko nas je zeblo, so naša srca greli uspehi slovenskih športnikov na olimpijskih igrah v Sočiju. Ko so prehiteli sotekmovalce in si zagotovili stopničke, smo navdušeno vzklikali. Ko so z žlahtnimi medaljami okoli vratu zvokom himne dodajali besedilo, se nam je orosilo oko. Čakali smo jih, da so se vrnili v domovino, spoštovanje smo jim izkazovali na sprejemih.

Si predstavljate, da bi se država žlahtnih olimpijcev lotila na podoben način, kot se je skušala šol, vrtcev, gledališč, domov za starejše? Da bi od njih zahtevala, naj ves denar, ki jim je ostal po pokritih stroških za treninge in tekmovanja, dajo državi, ne glede na to, ali so ga od nje sploh kaj dobili ali pa so ga zaslužili z uspehi, s sponzorstvi ali na kakšen drug način? Luknje v državnem proračunu je pač treba zakrpati…

Takšni poskusi verjetno ne bi doživeli podpore. A še huje je pri zavodih, ki denarja za delovanje iz proračuna sploh ne prejemajo. Pri domovih za starejše gre tako pri prihrankih za denar stanovalcev domov in njihovih svojcev (ali občin), ki plačujejo oskrbnine. Že to, da morajo upokojenci, ki spadajo med socialno najšibkejše prebivalce, sami vzdrževati javno ustanovo, je sprevrženo, a druge izbire, če v njej želijo živeti dostojno, nimajo. Da bi se še tega denarja polastila država, pa bi bilo skrajno nedopustno.

Sicer pa si lahko za zdaj oddahnemo. Poslanci so včeraj resnično pokazali veliko mero razumevanja za trenutne socialne razmere. Razumljivo, pred vrati so volitve. Neuradna predvolilna kampanja se je v dvorani popolnoma razplamtela in poslanci so si jo medsebojno znova in znova očitali. Glavno pa je, da so zavrnili rešitev, ki bi imela precejšnje škodljive posledice. Njihova složnost pri njenem nasprotovanju je bila, roko na srce, resnično – v nulo!