Namiznoteniški center Slovenije, ki deluje na Dolenjskem, je smernica, da naj bi ta športna panoga ostala na slovenskem zemljevidu doseganja vrhunskih rezultatov. V slovenski samostojnosti je bilo nekaj poskusov delovanja namiznoteniškega centra, ki so obrodili sadove. Skupna vadba je doživela vrhunec, ko je slovenska ženska reprezentanca v postavi Biljana Todorovič, Helena Halas in Martina Safran leta 2005 na Danskem osvojila bronasto kolajno v ekipni konkurenci ter ko se je Bojan Tokič pri 23 letih povzpel do 35. mesta na svetovni lestvici.
V center na Otočcu je bilo vloženega veliko truda. Za lokacijo ima največ zaslug predsednik Namiznoteniške zveze Slovenije Marjan Hribar, ki izhaja iz lokalnega okolja. Ker je bil Novomeščan v preteklosti dober igralec, goji do športne panoge, ki jo vodi, poseben odnos, poleg tega se z namiznim tenisom ukvarja tudi njegov sin. Najpomembnejši razlog, da center dobro deluje, je predanost namiznoteniškega strokovnjaka Jožeta Urha, ki se je po dobrem desetletju dela v Italiji vrnil v Slovenijo ter se povsem posvetil funkciji vodje namiznoteniškega centra. Trikrat na teden celo prespi v dijaškem domu v Novem mestu. Opravlja delo, ki ga pri 53 letih ne bi veliko strokovnjakov. V Sloveniji je že težko prepričati starše, da svoje otroke pošljejo v dijaški dom, kaj šele, da bi v njem bivali trenerji.
Slovenski namiznoteniški stroki že dolga leta ustreza, da se drži lokalnega okolja kot pijanec plota. Trenerji so zacementirani v svojem okolju, od katerega se ne premaknejo. Problem je tudi v tem, da ne proizvajajo mladih kadrov, medtem ko imajo kot profesionalci redne dohodke. Jože Urh ne sodi mednje. Je eden redkih strokovnjakov, ki so se podali s trebuhom za kruhom, kar so v zgodovini slovenskega namiznega tenisa poleg Jožeta Urha naredila le imena, kot so Ištvan Korpa, Eva Jeler, Edvard in Gorazd Vecko, Matjaž Šercer in Andreja Ojsteršek Drnovšek. Vsi ti se lahko pohvalijo, da so v tujini izjemno cenjeni strokovnjaki.
Na Otočcu trenutno vadi enajst slovenskih igralcev in igralk, od katerih trije spijo v lokalnem okolju. »Pri večini igralcev je že v kratkem času viden napredek v igri. Poudaril pa bi, da sam prihod posameznega igralca v center ne pomeni napredka. Pomembno je, da vsak igralec ve, zakaj in po kaj je prišel v center. V trenutni strukturi se jih tega dejstva nekaj zaveda, nekaj pa ne. Vsak igralec potrebuje močno željo po uspehu, po trdem delu. Da nima upora do napora,« poudarja Jože Urh.
»Pomembno je, da se mladi igralci zavedajo, da v športu niso le zmage in da se posledično od porazov učijo. Da z njimi dozorevajo. Pri porazu ti nekdo zastonj pokaže, kje so tvoje šibke točke. In tu nastaja največji problem pri mladih igralcih. Vse, kar je slabo, je za večino tragedija. Tisti, ki tako razmišlja, v športu ne bo uspel. Seveda je prav, da poraz boli, hkrati pa je treba znati spoštovati zmago. In to na vseh ravneh,« skozi svoje oči osnovne zakonitosti športa razlaga Urh in poudarja, da je osnovni namen namiznoteniškega centra razviti dobre člane. Zasavec pravi, da kolajne v mlajših kategorijah niso najpomembnejše, lahko pa kažejo pravilno usmerjenost. Precej pomembnejše za bodoče profesionalce je, da razvijejo igro, s katero bodo lahko uspeli v članski konkurenci. In zanjo potrebujejo strokovno podporo.
»Pri ženskah je v Sloveniji velika kriza identitete v igri. Osnovo morajo igralke dobiti v klubu. Če tega ne dobijo, jim pri uveljavljanju ne bo pomagalo delo v centru. To lahko ponazorim s preprostim primerom. Predstavljajte si, da daste nekemu strokovnjaku črno-bele televizorje in od njega zahtevate, naj jih po čim višji ceni proda v tujino. Če ne takoj, vam bo kmalu odgovoril, da je to nemogoče, saj v tujini že več let gledajo barvne televizije, ki jih povrhu še izpopolnjujejo. A to dejstvo vas ne bi preveč zanimalo in bi še naprej vztrajali pri svoji zamisli, namesto da bi začeli proizvajati boljšo opremo. Žal lahko rečem, da so imele pred skoraj tremi desetletji igralke, kot so bile Vesna in Andreja Ojsteršek, Polona Frelih, Tanja Pandev in še kakšna, precej več znanja, kot ga imajo mlade igralke danes,« je bil slikovit Hrastničan, ki bi si pri delu v centru želel čim večje pomoči selektorjev, s katerimi bi bila lahko kakovost vadbe še boljša. Tudi trenutna dva dopoldanska treninga ob delavnikih sta premalo za ustrezno kvantiteto, a hkrati dobra osnova za start.
Vizija Jožeta Urha, ki je eden od treh namiznoteniških trenerjev v Sloveniji, ki so zaposleni prek nacionalnih športnih šol (poleg njega sta še Špela Polončič in Uroš Slatinšek), je, da bi bil namiznoteniški center stalnica za vse slovenske igralce do določenega leta, ko bi stroka ugotovila, da je pravi čas za odhod v tujino. »S trebuhom za kruhom bodo morali vsi igralci, ki bodo poskušali živeti od namiznega tenisa, saj so časi, ko je bilo mogoče biti profesionalec v Sloveniji, preteklost. Hkrati bi morali imeti igralci možnost, da lahko, ko se vrnejo v Slovenijo, trenirajo v centru, v katerem jih čaka miza in po možnosti strokovna podpora.«