Trasa 249 kilometrov dolge etape je bila kot nalašč za dolg beg. Poleg stoterice sta poskušala tudi Jan Polanc in Borut Božič, a neuspešno. »V eni obetavni kombinaciji sem že bil, žal so nas hitro ujeli. Ekipa BMC z Evansom je želela imeti vse pod nadzorom. Ali je bil zraven njihov Steve Morabito, peti skupno, ali celo Evans sam. Zaradi hitrega ritma (prva ura 50 km/h) se je kolona povsem razbila. Obetal se je 'masaker'. Na koncu so le spustili skupino ubežnikov, a brez Astanine soudeležbe. Se je pa našla ekipa Androni in iz kljubovanja, ker niso imeli nikogar zraven, ubežnike niso pustili daleč,« je Božič razložil včerajšnji smisel interesov.

Po etapi je bilo veliko govora o dogodku, ko je Evansov ključni pomočnik Morabito obležal v manjšem skupinskem padcu. Rožnati poglavar je šel celo prosit kolesarje italijanske ekipe, ki ima Pelizottija šele na robu dvajseterice v skupnem seštevku, naj v športnem duhu ublažijo ritem, da Švicar ujame skupino. Seveda so le zamahnili z roko. »Ja, kaj je le Evans mislil, da bo? Nihče ni pozabil trenutka pred Monte Cassinom. Kdo je tedaj čakal? (Evans je na račun padca privozil skoraj minuto prednosti pred Rigobertom Uranom, op. p.) Še dobro, da so bili tedaj na čelu samo Androni. Lahko so srečni, da niso tri ekipe potegnile,« je komentiral Božič, ki tega seveda ni videl, saj je zaostal 14 minut, Luka Mezgec pa še štiri več.

Vrstniku Rogersu je, kot večina v karavani, iz srca privoščil prvo etapno zmago na velikih dirkah. Aprila ga je UCI oprostila dopinškega prekrška, potem ko je bil lani jeseni na dirki v Aziji pozitiven na klenbuterol (meso). »To so lepi trenutki. Danes vidim mavrico, potem ko je za mano težko obdobje črnih oblakov. Zmaga je uteha po obtožbah,« je bil vesel Avstralec v dresu Tinkoff, ki živi v švicarskem Mendrisiu z italijansko ženo in tremi otroki, ki se jih je posebej spomnil z zmagovalno gesto. »Izkoristil sem pravi trenutek za napad. Moj mladi varovanec Rafal Majka je bil tedaj že na varnem, preostali pa so gledali drug drugega.«

Edini iz vodilne deseterice, ki je včeraj plačal ceno hitre (povprečna hitrost kar 43 km/h), dolge in turbulentne etape, je bil Diego Ulissi iz ekipe Lampre. Za to, da ni zaostal več kot 4 minute in 31 sekund, gre zasluga le njegovemu hlapcu Janu Polancu (39. mesto). »Recimo, da sem danes zares spoznal še eno plat Gira. Najprej sem poskušal skočiti med ubežnike, a sem bil že na prvem klancu 'pečen'. Na srečo smo se ujeli in sem si opomogel. V zaključku sem pomagal Ulissiju. Kar rečejo, to ubogam in naredim,« se vloge zaveda mladi Kranjčan in spoznava tudi drugo, trpko plat. »Žal Diego ni bil z glavo pri stvari. Ko sem ga čakal, ni pokazal nobene volje. Zadnjih 30 kilometrov sem ga moral sam vleči v zavetrju. Ni hotel sodelovati. No, bilo bi najboljše, če ga ne bi čakal. Dobro sem se počutil in z najboljšimi bi zmogel do cilja ter poskušal tudi sprintati,« doda deveti v razvrstitvi mladih kolesarjev, ki je z mislimi že na sobotni in nedeljski etapi v gorah. »Na papirju je trasa kronometra videti podobna mojim karakteristikam. Videli bomo nova razmerja,« današnjo vožnjo na čas čaka Evans, prvi med »generali«. Sprinterji bodo s čim manj muk želeli dočakati petkovo etapo.