Vznemirjenje torej le je, tako za Američane kot tudi Evropejce, po nedavno doživetem pa lahko zatrdim, da izrazito individualno. Tudi prevožena v kosih, s prebegi na avtocesto, ki jo zvečine zvesto spremlja, Cesta 66 prida potovanju pripisane ji atribute od občutka svobode do osamelosti osrčja ZDA, a prevladuje tisto, kar človek nanjo prinese v svoji osebnostni malhi. In Evropejec, še posebej Slovenec ima na njej, kot na vseh cestah od vzhodne do zahodne ameriške obale tovrstne prtljage res lahko obilo.

Prva je zagotovo spoznanje naše majhnosti, saj so le tri od petdeseterice ameriških zveznih držav manjše od Slovenije. Navdušujoč je občutek, ko po 16.000 prevoženih kilometrih ugotoviš, da prihajaš iz butika v outlet, kjer je res vsega na voljo v enormnih količinah, manjka pa tistega veselja, da lahko z enim pogledom zajameš vse stvaritve. Kar nujno vodi k drugi ugotovitvi, da kot Evropejec in še posebej Slovenec nisi kompatibilen z Ameriko in da je največja napaka identificirati se z njo. Če odmislimo ducat velikih mest na vzhodni in zahodni obali ter ob Velikih jezerih, so ZDA redko poseljena država s tristo milijoni prebivalcev na površini, ki je več kot dvakrat večja od Evropske unije s pol milijarde ljudi. Nikjer v Evropi ni prostora, da bi se porazgubilo 50 milijonov ljudi s socialnega dna, v ZDA pa moraš dodobra zaviti z avtocest in se celo izgubiti, da naletiš na bedo barak in odsluženih avtomobilskih prikolic z ljudmi, ki na prvi pogled spominjajo na tiste iz kultnega filma Odrešitev, nekoliko bliže pa na žrtve nebrzdanega kapitalizma, ki jih vendarle ni povsem razčlovečil, ampak le odrinil na rob družbe. Tam so upravičeno nezaupljivi do vsakogar, morda celo nevarni, a bežne izkušnje z njimi so pokazale, da premorejo več srčnosti in neposrednosti, kot smo je vajeni kjer koli na stari celini.

Cestno križarjenje po ZDA je zato navdušujoče. Washingtonska politika je imperialna in paternalistična, Američani pa se mnogo bolj kot Evropejci zavedajo, da niso center sveta, so radovedni in si želijo novih spoznanj. Tudi po zaslugi Kopitarja, Dragiča in Mazejeve jim Slovenija ni neznanka, klecnejo pa, ko zajadrajo v politične vode. Razumljivo, le kdo bi v trdno postavljenem bipartizanskem sistemu razumel evropsko mnogostrankarstvo in slovensko nadgradnjo le tega, v kateri se vsi z istimi floskulami dobrikajo volilcem.

Za razliko od jasne debate o kvalitetah Anžeta Kopitarja je vsaka politična razprava spolzek teren; od povpraševanja, ali je Slovence strah, da bodo po Ukrajini naslednji na udaru ruskega imperializma, do popolnega nerazumevanja funkcioniranja Evropske unije kot države le 28 zveznih držav v primerjavi z ameriškimi petdesetimi, ki pa se obnašajo, kot da imajo le malo skupnega. Problem ni, da tega ne razumejo Američani, ampak da tam dokončno ugotoviš, da sami nimamo jasne predstave o Evropi.

To sem skušal dopovedati črpalkarju, ki ga čudi evropska zasvojenost z izginulo cesto. Stopicanje na mestu, ki ga v zadnjih letih doživlja Evropa, mori duha, ki išče vznemirjenje. Če bi želeli umirjeno potovanje, bi se odločili za Chemin du Roy, staro kraljevsko cesto med Quebecom in Montrealom, ki je dobro označena in vodi skozi slikovite, a povsem predvidljive kanadske kraje. Route 66 je slabo označena, včasih se izgublja, ob nostalgiji po preteklem času pa ponuja presenečenja s strani ljudi, ki na njej slutijo prihodnost, čeprav vanjo ne verjame niti naš črpalkar, ki sredi oklahomske polpuščave dejansko živi od te ceste in (evropskih) popotnikov na njej.

Ne verjamem, da je kaj bolj razumel nas Evropejce, moja izkušnja s prečenjem Amerike po cestah, na katerih marsikdaj ni ničesar neposredno opaznega, pa je podobna tisti, ki jo je opredelil alpinist Nejc Zaplotnik o pomenu poti in ne cilja. »Kdor išče cilj, bo ostal prazen, ko ga bo dosegel. Kdor pa najde pot, bo cilj vedno nosil v sebi,« je zapisal in to je tisto, kar pogrešamo v vse bolj statični Evropi še posebej tik pred volitvami, ki naj bi zakoličile njeno prihodnjo pot. Tako rekoč vsi doseženi cilji po padcu železne zavese so se izkazali za bolj ali manj prazne, pa naj je šlo za skupno valuto, širitev same Unije in tudi njenega vojaškega priveska Nata. Ko je bila Evropa na poti iz največje morije v zgodovini človeštva, je cilje nosila v sebi, postavljali so se temelji blagostanja in miru. Ko jih je začela iskati – resda skozi neoliberalistična očala – se je izpraznila, z njo pa tudi njeni stari in manj stari državljani. Ki zdaj iščejo mater vseh cest.