Šele nesreča, potop, ki se je usul z neba in je privrel iz tal, je ljudem ponudila temelje, na katerih bi se dalo graditi. »Ko nam gre za nohte, smo vsi skupaj,« je ostareli Dobojčan pred kamero slovenske televizije komentiral dejstvo, da so bosanskim Srbom prihiteli na pomoč Bošnjaki. Leta 1992 so srbske milice med muslimani izvedle etnično čiščenje, ki je vzelo dva tisoč življenj. »Zdaj ni tajkunov, da bi nas razdvajali,« je Dobojčan zgodovinske travme prevedel nazaj v moderni jezik.

Ko je država potonila, je modernost ugasnila. Sprožil se je starodavni instinkt enotnosti. Nekoč so po Jugoslaviji organizirali udarniške akcije in solidarnostne delovne sobote. Včeraj so v Bosno iz Slovenije odpeljali trinajst tovornjakov. Reševalne ekipe so na terenu že nekaj dni, s čolni in helikopterji. Po vsej Evropi so se sprožili mehanizmi, ki jih ima kontinent vgrajen za takšne primere. Vključile so se države od Bolgarije do Estonije.

Ti mehanizmi ljudem – tistim, ki dajejo, in tistim, ki prejemajo – dajejo občutek, da niso sami. Državne politike do svojih prebivalcev niso prijazne nikjer. Manj kot imajo z njimi opraviti, bolj so vesele. Ko ni mogoče več verjeti v skoraj nič institucionalnega, je medčloveška pomoč prijetno opravilo, ki ponuja občutek vpetosti v družbo. Res pa je, da množične solidarnostne akcije ne povedo veliko o sosledju vzrokov in posledic. Države, ki jih stoletne evropske kolonialne težnje sistematično tiščijo pod vodo, se seveda ne bodo mogle same obraniti pred poplavami in ne bodo mogle zmetati blata s cest.

Zato se bo, ko bodo zgodovinske vode pridrvele naslednjič, zgodba ponovila. Meddržavna, mednacionalna, medčloveška pomoč deluje post festum. Namesto da bi se države »donatorice« držale strategij, ki so jih same sebi predpisale – denimo milenijskih ciljev OZN, ki predvidevajo enakomeren razvoj vsega sveta – pa njihove politike služijo koncentraciji moči v rokah tistih »tajkunov«. Ti bi znali na koncu razdreti vse naše »Bosne«. Bolj kot razdrejo poplave. Do konca.