Edini zametki življenja so trdovratno vztrajali na dvorišču državnega zbora. Tam na čudovitih novih granitnih kockah je bila razpostavljena vrsta kartonastih škatel, laško in solatnih zabojčkov, prebivališč pokojnih morskih prašičkov in tudi en stol. Sočutja vredno razmajano pohištvo se je šibilo pod stopali kandidatov za bodočega gospodarja Slovenije. »Glas zame pomeni glas za neprofitno stanovanje!« je jel kričati Igor Š. »Kdor podpre mene, njega žena bo srečna izžrebanka za koncesijo!« je izza malih naočnikov mežikal Igor L. »Transparentnost, transparentnost,« je na škatli lovil ravnotežje Gregor, medtem ko so mu iz žepov letele nesrečne vozovnice. Franc B. je razburjeno poskakoval na zabojčku za solato, vzklikajoč: »Jaz sem največji kmet, jaz sem največji kmet!« Ljudmila je ves ta čas v svojem novem kostimčku vzvišeno prhala nad dogajanjem, medtem ko je s samozavestnim nasmeškom štrikala ta mali nove gate, kar, mimogrede, tudi sicer rada počne med stresnim delovnikom. Karla sploh ni bilo, skupaj z vsemi drugimi Slovenci jo je popihal na dopust, ker Karl itak ve, da brez njega ne gre. Na stolu, klavrno odrinjenem stran iz vrste, je medtem tičal zvočnik, iz katerega je bobnelo: »Za najlepš' mest' na svetu, ne, in za najlepš' državo na svetu, ne!« Zoran se na svoj stol namreč ni mogel povzpeti, ker je zaradi nečednosti (predvsem pa sinov) tičal v hišnem zaporu.

Samica na Dobu je bila popolno nasprotje nizkotnega branjevskega vzdušja v opustelem centru. Tla so bila zloščena, rešetke sveže premazane. Snežno bele rjuhe so se slovesno raztegovale čez sicer skromno zaporniško posteljo. Z nogami v lotosovem cvetu je sedel na tleh, opasan s preprosto haljo, ki je razkrivala nezaceljene rane v njegovi duši. Bil je v stanju globoke meditacije, tako globoke, da so se mu na čelu izrisovale krvave srage. »Oče, naj gre ta kelih mimo mene,« je mrmral, »ampak zgodi naj se tvoja, ne moja volja.« »Emm, ni moja, sin,« je obotavljajoče odvrnil žarek, »od volilcev je. Od vseh desetih, ki niso šli na dopust.« »Potem to moram storiti, oče, čeprav sem v čuzi,« je zastokal, dasiravno v nirvani. »Oče?« Žarek je izginil, so se pa zatresla tla in od nekod je bilo slišati: »Janez ne bo jokal, drugi bodo jokali!« Mogoče je bil res samo tisti protestnik pred zaporom, a v srcu je čutil dolžnost. Taka je volja občestva. Spodobi se in pravično je.

Dostojanstveno je vstal, naložil na rame svoje sume, očitke, indice in nepojasnjeno gotovino in odkorakal. Na sladoled počakat svoje podložnike. Eno kepico svobode, pa eno moči, prosim.