Ko osupljivo lepoto zmoti le draga streznitev (video)

Predhodne priprave

Preden se je na nedeljsko oblačno dopoldne z osebnim avtomobilom odpeljal proti Obali, je Sebastian dodobra preučil spletno stran www.piran.si. Našel je veliko zanimivih in koristnih informacij, prav tako je bil navdušen nad možnostjo prebiranja v italijanskem in angleškem jeziku.

Po dobri uri vožnje iz Ljubljane ju je s pasjo ljubljenko v Piranu pričakalo prvo presenečenje – sonce. Jekleni konjiček je parkiral v garažno hišo Fornače. Da je tam varno in da se tam vselej najde prost parkirni prostor, je Sebastian pojasnil svojo izbiro. O tem, da je čez dobrih sedem ur prav v garažni hiši naletel na edino neprijetnost, pa malce kasneje…

Eden prvih ciljev kolumbijskega izvidnika s štirinožno spremljevalko je bil krepčilni sprehod ob obali. Pot ju je vodila vse do središča Pirana, kjer ju je na Tartinijevem trgu že nestrpno čakala prijateljica. V taverni Tartini sta si prijatelja privoščila osvežilno dobrodošlico, se prepustila sproščenemu kramljanju in občudovanju prelepega trga. Tistega nedeljskega opoldneva so ga poleg zadovoljnih domačinov in turistov krasili tudi poulični glasbeniki.

Želeno – dobljeno

Preden sta si omislila družno raziskovanje mestnega jedra, sta se napotila v bližnji turistični informacijski center (TIC). Iz prve roke sta želela izvedeti vse, kar zanimivega ponuja občina.

Od tamkajšnje zaposlene, ki je odlično obvladala tako angleščino kot italijanščino, sta izvedela vse, kar ju je zanimalo. Gospodična ju je založila z brošurami in zemljevidi mesta, jima priporočila oglede številnih znamenitosti, svetovala glede nočitev v kampih in naštela imena restavracij ob obali, ki ponujajo tipične piranske dobrote.

»Da morava poskusiti jedi s šparglji, tartufi in morskimi sadeži, nama je svetovala in priporočila restavracijo Tri vdove. Na vprašanje, kje lahko okusiva odlična istrska oljčna olja in vina, nama je zaupala, da sva žal zamudila festival v Padni in da se lahko odpraviva do Poreča, kjer prav zdaj poteka podoben festival,« je Sebastian opisal izkušnjo v TIC ter pohvalil prizadevnost in prijaznost zaposlene.

Osupljivo lepo

Znamenitosti srednjeveškega obmorskega mesteca našima izvidnikoma še dolgo ne bodo pustile spati. »Kako je bilo lepo! Neverjetna arhitektura, preplet ulic in trgov ter urejenost. In kakšen mir! Bilo je kot naročeno za fotografiranje,« turista pod krinko nista skrivala navdušenja.

Z zanimanjem sta si ogledala cerkev sv. Jurija (bila je zaprta) in se naužila čudovitega razgleda na Piranski zaliv. »Osupljivo lepo,« sta kramljala med vrnitvijo na Tartinijev trg.

V čokoladnici sta si privoščila slastne pralineje in sprehod nadaljevala do Trga 1. maja, kjer ju je najbolj navdušil znameniti vodnjak. Na punti sta občudovala svetilnik in cerkev Marije zdravja ter si v Harley's Caffe v miru privoščila osvežilni pijači.

Dobrote za v spominsko knjigo

Pozno kosilo sta si izvidnika omislila v restavraciji Tri vdove. Upoštevala sta namig gospodične iz TIC, tudi ambient s čudovitim pogledom na morje ju je prepričal, sta pojasnila svojo izbiro.

»Zunanji jedilniki so zaradi preobilja naštetih dobrot v več jezikih delovali malce kaotično, zato sva se o izbiri jedi raje posvetovala z natakarico. In bila pri tem uspešna – gospa je popolnoma ustregla najinim željam, čeprav je imela polne roke dela in njena angleščina ni bila preveč dobra…«

Specialiteti rižota z morskimi sadeži ter sveža riba, pečena v pečici skupaj s krompirjem, sta šli izvidnikoma resnično v slast, prav tako nista mogla prehvaliti srčnosti gostinskega osebja.

»Namesto 50 evrov, kolikor je znašala cena druge jedi, pripravljene za dve osebi, so upoštevali najino željo in nama postregli le polovično porcijo – za eno osebo, za katero sva na koncu odštela pol manj denarja. Zelo sva jim bila hvaležna.« Slastno kosilo sta dopolnila s kozarčkoma malvazije in se skupaj s psičko KC, ki je se je mimoidočim domačinom in turistom zaradi svoje ljubkosti zdela prava atrakcija, odpravila novim dogodivščinam nasproti.

Kot udarec v obraz

Enega zadnjih postankov sta si izvidnika omislila v Muzeju podvodnih dejavnosti Piran. Ogled prikaza tehnik in pripomočkov za potapljanje od njegovih začetkov do danes ju je navdušil, prav tako sta pohvalila zanimive razlage mladega dekleta v vlogi receptorke, ki jima je ponudbo predstavila v angleškem jeziku. Pika na i nedeljskega popoldneva so bili sladoledni postanek, sprehod ob obali in ogled minoritske cerkve svetega Frančiška. »Čudovita je bila, še zlasti zato, ker je bila edina cerkev, ki sva si jo lahko ogledala tudi od znotraj,« je povedal Sebastian.

Pozno popoldne se je vreme začelo slabšati – oblačilo se je in pihati je začel močan veter. Zdelo se je, kot da so ljudje začeli bežati domov, in tudi izvidniška druščina se je napotila proti parkirni hiši.

»Tam nas je pričalo neprijetno presenečenje – za parkirnino (7 ur in 5 minut) sem moral plačati kar 13,6 evra. To se mi je zdelo odločno preveč! Saj niso resni!« je bil razočaran Sebastian in priznal, da ga je račun streznil kot udarec v obraz…

Hrupno in strašljivo

Kamp Lucija je bil sklepni nedeljski cilj. Za tamkajšnjo nočitev sta se izvidnika odločila iz več razlogov – zaradi pasje ljubljenke, lepe lokacije oziroma bližine portoroške promenade ter dostopnih cen. »Izbrala sva najcenejšo možnost nočitve in bila zadovoljna s ponujenim. Bilo je urejeno, starejši mož na recepciji je bil prijazen in gostoljuben, zato sem imel kar malce slabo vest, ko sem šele na poti domov ugotovil, da nama je ob plačilu pozabil zaračunati bivanje psičke…« je zaupal Kolumbijec.

Pred spanjem si je zvedava trojica privoščila še sprehod do portoroških lokalov. »Pihal je močan veter in morje je bilo strašljivo visoko, zato smo jo hitro mahnili nazaj v Lucijo. Še preden smo se pogreznili v sanje, se je ulilo kot iz škafa, namesto uspavanke pa smo bili deležni hrupnega poplesovanja čolnov v morju in žvenketanja ladijskih jamborov. Bilo je kar malce strašljivo.«

Sončno slovo

Ponedeljkovo jutro je naše popotnike razveselilo s sončnimi žarki. Izlet do Krajinskega parka Sečoveljske soline se je izkazal za prvovrstno izbiro. »Zelo sva uživala v izjemnih naravnih lepotah, si ogledala predstavitveni video v angleščini in občudovala delo marljivih solinarjev. Pa še ugodili so najini prošnji, da plačava cenejši študentski vstopnici, čeprav nisva imela s seboj izkaznic,« sta opisala izkušnjo v enem najlepših naravnih in kulturnih biserov Slovenije.

Preden se je Sebastian poslovil od svoje prijateljice, sta si skupaj privoščila kosilo. Zapeljala sta se nazaj do Pirana – a tokrat ne do »pregrešno drage« garažne hiše, je zaupal.

»Malce sem tvegal in svoj jekleni konjiček parkiral blizu mestnega obzidja – na prostoru, namenjenem dostavi in domačinom. Na vetrobranskem steklu sem pustil listek, da se vrnem čez dobro uro, in upal na najboljše…

Konec dober, vse dobro

Parkirnina se je tokrat izkazala za brezplačno, pa tudi slastno kosilo v restavraciji La bottega dei sapori na Tartinijevem trgu je bila kot smetana na torti. Izvidnika nista mogla prehvaliti razkošnega ambienta, uglajenosti natakarja srednjih let in omamnih specialitet – sveže pečene ribe, domačih fuž z morskimi sadeži in tartufi ter čokoladne kreme.

»Namig gospe, ki sva jo spoznala v kampu, je bil odličen. Res sem vesel, da nama je predlagala pokušnjo omenjenih specialitet!« je bil ob vrnitvi v Ljubljano zadovoljen Sebastian.

Dvodnevni obisk mu bo najbolj ostal v spominu po izjemni arhitekturni urejenosti, privlačni ponudbi za turiste, neverjetno okusni hrani in iskreno prijaznih ljudeh: »Piran ima nekaj posebnega, neko posebno energijo. Ljudje so odprti in prijetni. Toda obisk mesta, ki je izjemna turistična točka, je lahko tudi precej drag, še posebno parkirnina. Tega res nisem pričakoval. Pa vendarle – Piran je zame najlepše slovensko mesto. Septembra, ko me bodo v Sloveniji končno obiskali starši iz Dominikanske republike, bo Piran nedvomno prvi slovenski biser, ki jim ga bom razkazal.«