Tumor, težak kot dva novorojenčka

Trebuh je kar rasel

Še pred operacijo so, kot se spominja Ivan Orel, zdravniki kar dolgo ugotavljali, kaj bi bil lahko razlog, da mu je tako rasel trebuh, saj je jedel povsem normalno. Imel je težave z želodcem, nato pa so v izolski bolnišnici na preiskavah ugotovili, da ima tri ledvice. »Poslali so me na ljubljansko urološko kliniko, dr. Stanovnik mi je rekel, da mi bodo naredili preiskave, in v štirinajstih dneh so ugotovili, da z mojo ledvico nekaj ni v redu, ni pa še bilo jasno, kaj. Še dan pred operacijo nisem vedel, da gre za tumor. Potem je bilo jasno. Še danes se spomnim, ko je prišel profesor Ravnik do mene in mi kar uro, dve 'tipal' trebuh. Tumor se je razlezel med vse organe in težko je bilo oceniti, kje natančno sploh je.«

Operacija je na srečo uspela, tudi mediji so takrat poročali o njej, vendar se Ivan Orel takrat ni želel pojaviti v javnosti. Teden dni je ostal na intenzivni negi, ko je prišel iz bolnišnice, ga soproga, kot pravi, skorajda ni spoznala, saj je bil popolnoma suh. Tumorja ni bilo več, velik trebuh je izginil. Na srečo mu je še delala druga ledvica, in to kar 27 let, potem pa je začela pešati, tako da zdaj hodi na dializo. To ni bil edini poseg, ki ga je imel. Nekaj let je še hodil na preglede k profesorju Ravniku, ki mu je svetoval, naj gre še na pregled hipofize, ker sumi, da ima tudi tam tumor, kar se je izkazalo za resnično.

Danes, pri 67 letih, se še dobro počuti, vedno pa si je želel spoznati zdravnika, ki ga je rešil. »In to pravzaprav kar dvakrat,« pravi Ivan Oven iz Dutovelj, vesel, da je po toliko letih lahko segel v roko zdravniku, ki ga je rešil in ki si je pravzaprav tudi upal narediti tako velik poseg, saj je šlo za največji tumor na svetu, ne le pri nas. »V Kölnu, kjer zbirajo podatke o medicinskih dosežkih, sem pismeno zaprosil, naj mi odgovorijo na vprašanje, ali je to res največji tumor, ki so ga kdaj operirali, in odgovorili so mi, da je nesporno največji, saj je bil največji angiomiolipom, ki so ga beležili, težak 'le' 1,76 kilograma,« pripoveduje prof. dr. Ludvik Ravnik, s katerim podoživimo še eno ganljivo srečanje, ko na vratih njegovega doma pozvoni še eden od številnih, ki jim je rešil življenje, četudi tokrat zgolj po spletu naključij. Usoda ali kakor koli bi že bi poimenovali dogodke, ki so se zgodili in o katerih še danes malce pretresena spregovorita oba.

Rešil še utopljenca

Bilo je 23. julija pred 47 leti, ko se je dr. Ravnik z družino v vročem nedeljskem popoldnevu hladil na obrežju Save. »Čeprav se mi je mudilo na nogometno tekmo, kjer sem bil dežurni zdravnik, sva z bratom šla še enkrat v Savo, da se ohladiva. Takrat je bila tam blizu domačinka, ki je svojemu prijatelju rekla, naj pove, kako globoka je voda. Potopil se je in ko je pogledal iz vode, je dejal, da je stopil na nekoga. Z bratom sva iz vode potegnila neznanca. Preizkusil sem kornealni refleks. Ni reagiral. Bil je klinično mrtev. Izvlekla sva ga na obrežje. Ko sem že hotel oditi, mi je notranji glas rekel: Ludvik, če ne boš poskušal oživljati, ne boš nikoli miren. Začel sem masirati srce in mu dajati umetno dihanje. Ko sem omagal, me je zamenjal brat, nato sem spet nadaljeval. Nikoli ne bom pozabil, kako je po dolgih minutah zahlastal za zrakom,« se dr. Ravnik še danes živo spominja dogodka.

Utopljenca je tok mrzle Save Bohinjke odnašal po dnu rečnega korita, od Cajhnovega jezu na Lancovem proti sotočju s Savo Dolinko, ki je bila deroča in kalna. Doktor Ravnik je bil na srečo v pravem trenutku na pravem mestu.

Franc Papler iz Vrbenj pri Radovljici, ki je bil ta »nesrečni« utopljenec, je bil takrat star 18 let. Dogodka se spominja takole: »Obvezniki predvojaške vzgoje smo imeli tabor pod Cajhnovim jezom. Tisti vroči dan smo se vrnili s pohoda s Taleža. Prepovedali so nam kopanje v Savi, a je bilo prevroče, da bi to upoštevali. Nekaj nas je vseeno odšlo v vodo, to pa je tudi zadnje, česar se spomnim. Kako so me potegnili ven in kaj se je vmes dogajalo, ne vem,« pravi Franc Papler. Spominja pa se zdravnika, ki ga je obiskal čez teden dni. Potem se desetletja nista videla, usoda pa je poskrbela za ponovno snidenje. Ko je prof. dr. Ludvik Ravnik pred dvema letoma dobil naziv častni občan občine Bled, ga je le dan po slovesnosti obiskal Franc Papler. »Povedal mi je zgodbo, nisem in nisem verjel, da je to res on, dokler ni začel pripovedovati o podrobnostih, ki jih nihče drug ne bi mogel vedeti. Tedaj sva se objela. 'Zdaj sem pa tvoj ata,' sem dejal. Franc Papler pa: 'Jaz pa vaš sin.' Od tedaj naprej se tikava in se redno obiskujeva,« pripovedujeta še vedno ganjena nad življenjsko usodo, ki je človek včasih kar ne more razumsko dojeti. O Francevem življenju so odločale sekunde. »Ne bom pozabil, kako so prihajali vodje tabora z orožnih vaj do Franca, ki sva ga z bratom izvlekla na obalo, in so govorili: 'Moj ni.' Bili so preplašeni, saj so se bali, da so oni krivi. Preden sem odšel s kraja srečnega dogodka, sem preveril še dihanje in delovanje srca ter naročil, da obvestijo radovljiškega zdravnika dr. Černeta. Ko sem se po tednu dni vrnil, sem videl, da niso naredili ničesar. Z visoko vročino je ležal v taboru in se potil,« pripoveduje Ravnik. Na srečo je počasi okreval.

Hvaležnost obeh, ki jima je profesor Ravnik rešil življenje, je še danes izredna. »To so posebne energije. Stvari, ki jih človek še ne more razumeti,« pravi profesor in iskreno objame oba – lahko bi rekli – po čudežu preživela.