V vsaki reprezentanci so liderji in vodje, kar sta dva zelo različna pojma. Lider je neuradni vodilni mož, ki ga v to vlogo postavi ekipa, saj gre za igralca, ki je neustrašen. Vodja je vedno uradno oseba, funkcionar, ki tudi odgovarja za rezultat. Liderjev je sicer več vrst. Igralni lider je Gregor Ropret, bojevniški lider je Mitja Gasparini, emocionalni lider je Klemen Čebulj, kot kapetan pa je formalni lider Tine Urnaut. Skupinsko dinamiko je treba jemati zelo resno. Od liderjev je vedno odvisen tudi kolektivni rezultat. Pred našim odhodom na kvalifikacije te vloge niso bile najbolje razčiščene, zato so se nato dogajali eksperimenti, ki so prinesli nestabilno igro.

Vidi se, da so reprezentanti prišli z vseh koncev. Ekipa ne diha tako kot včasih. Najtežje je bilo proti Poljski, ki sem jo zelo dobro spoznal že kot selektor jugoslovanske reprezentance. Poljaki so bili leta 1974 svetovni prvaki v Mehiki, leta 1976 pa še olimpijski prvaki v Montrealu. Avtor uspeha je bil legendarni Hubert Wagner, ki so ga nato nasledili še mnogi uspešni trenerji. Poljaki želijo biti znova svetovni prvaki letos, ko bodo tudi gostili svetovno prvenstvo.

Vedno je bistvena volja, ki je sposobnost doseganja ciljev. Želja je čustveno obarvana, trener pa mora biti tako spreten, da ve, kateremu igralcu ugoditi glede želje, v kateri vlogi bo igral. Pri tem je treba imeti ogromno znanja iz psihologije in pedagogike. Kapo dol pred selektorjem Luko Slabetom, ki si upa prevzeti odgovornost. Selektor je vedno kriv, kadar ni rezultatov, če so uspehi, pa so za njih zaslužni igralci. Ravno zato je trenerski poklic najtežji na svetu. In ni pomembno, ali si amater ali profesionalec. Trenerski posel je izziv za človeka, ki ima številne darove.

Viktor Krevsel je nekdanji jugoslovanski in španski odbojkarski selektor.