Gašpar Gašpar Mišič je v primerljivi situaciji, ki se mu je zgodila takoj po novem letu, reagiral popolnoma drugače. Spomnimo se: Mišič je s še precej višjo koncentracijo alkohola v krvi naprej uprizoril neuspešen beg pred policijo, nato se je stisnjen v kot najprej odznotraj zaklenil v avto in začel početi še neke druge stvari, zaradi katerih si je poleg prometnih kazni prislužil še obdolžilni predlog zaradi kršenja javnega reda in miru. No, Gašpar Gašpar Mišič se dan pozneje ni kaj dosti ukvarjal niti z alkoholnim niti z moralnim mačkom. Niti na konec pameti mu ni padlo, da bi odstopil z mesta tako pomembne državne firme, kot je mesto predsednika uprave Luke Koper.

Reakciji Petra Vilfana in Gašparja Gašparja Mišiča, ki sta bila do pred kratkim celo strankarska kolega, sta diametralno nasprotni. Medtem ko je Vilfan reagiral v skladu z nepisanimi in žal neobstoječimi pravili politične kulture, je Mišič reagiral v skladu z logiko, da je dovoljeno vse, kar ni izrecno prepovedano, kar je hkrati tudi ključen modus vivendi Zorana Jankovića. Iz tega nas ne bi smelo čuditi, da je Gašpar Gašpar Mišič ob razkolu stranke ostal na Jankovićevem bregu, medtem ko se je Vilfan znašel na nasprotnem, saj se je, kolikor mi je dano razumeti, ključen »ne«, ki ga je Alenka Bratušek izrekla Zoranu Jankoviću, zgodil prav v prostoru med enim in drugim načinom delovanja.

Kaj recimo pomeni logika, da je dovoljeno vse, kar ni izrecno prepovedano, za primer Janeza Janše, nam je v zadnjem Objektivu lepo razložil ustavni pravnik Andraž Teršek. Povsem na kratko: v Sloveniji nimamo ne v ustavi, ne na zakonodajni ravni, zapisane izrecne prepovedi, ki bi pravnomočno obsojenim osebam oziroma osebam na prestajanju kazni prepovedovala kandidaturo na volitvah. To pomeni, da lahko Janez Janša ne glede na odločitev ustavnega sodišča glede ustavne pritožbe in ne glede na to, ali bo v zaporu ali ne, kandidira na volitvah. Če bo kandidiral, o čemer ne gre dvomiti, in če bo izvoljen, kar seveda bo, se znajdemo v situaciji, ko se mu ne sme onemogočiti izvajanje pasivne volilne pravice niti zaradi prestajanja kazni. V tem primeru namreč ne bi bila kršena samo njegova volilna pravica, ampak tudi volilna pravica njegovih volilcev. Povedano preprosto in drugače: v primeru izvolitve se mu prestajanje kazni avtomatično odloži za čas izvoljenega mandata. In da je stvar res popolna, zaokrožena in dosledno nemogoča, nikjer v naši ustavi ali zakonodaji tudi ni izrecno prepovedano, da pravnomočno obsojena oseba, ki je bila izvoljena, v primeru relativne zmage na volitvah ne bi smela sprejeti mandatarstva in sestaviti nove vlade. Znotraj logike, kjer je dovoljeno vse, kar ni izrecno prepovedano, bi za to preprečitev te skrajno nenavadne situacije potrebovali spremembo ustave ali zakonodajno regulacijo, za kar pa pred volitvami ni možnosti. Brez tega pa je opisana dramaturgija tako rekoč samoumevna, groteska pa zagotovljena.

Razlika med (ne)razumevanjem politične kulture pri Vilfanu na eni in Mišiču (oziroma Janši in Jankoviću) na drugi, je ogromna in ključna. Gre za dve različni osebni drži, za dva različna koncepta dojemanja prostora, politične in širše kulture, gre za dva tipa človeka, ki bosta v podobnih situacijah vedno reagirala v skladu z vzpostavljenim vzorcem, torej eden po logiki odgovornosti, drugi po logiki, po kateri je dovoljeno vse, kar ni izrecno prepovedano. In dokler smo znotraj dvojnih meril, smo sredi absurda, saj se osebe z jasno strukturirano odgovornostjo in držo umikajo iz javnega prostora, medtem ko osebe, ki jim meje sveta zarisujejo zgolj meje formalnopravnih prepovedi, ostajajo. To pomeni, da se mehanizem sprejemanja politične odgovornosti, ki v normalnih okoliščinah skrbi za minimalne higienske standarde, spremeni v svoje nasprotje: v dobršen mehanizem negativne selekcije.

Do kolektivnega ponotranjenja kriterijev v javnem prostoru, ki vzpostavljajo odgovornost in politično kulturo, je dolga pot, ki terja veliko ponovitev, številne vaje v slogu in neprestano utrjevanje snovi. Predvsem pa do tam ni bližnjic. V tem smislu je dekonstrukcija institucije KPK, ki se je dogajala v kontekstu rekonstrukcije Jankovićeve javne podobe, predvsem zaradi nižanja in mešanja ravni, resno problematična stvar in to v širšem smislu kulture bivanja v tem prostoru. Demokracija kot nabor bolj ali manj ohlapnih pravil ima ogromno vmesnega in arbitrarnega prostora, ki sega vse do mej izrecnih prepovedi in sankcij. Vmesni prostor je arbitrarni prostor, ki ga lahko zapolni samo vera v skupne referenčne točke in kriterije, ki naj bi oziroma bi morali veljati v prostoru. To je prostor, kjer bi se verjetno moral slišati glas intelektualnih in družbenih elit. To je prostor, kjer si ali del rešitve, ali pa del problema. To je prostor, kjer srednje poti preprosto ni. In to je prostor, kjer bi morali iskati kriterije za koga in komu bomo na prihajajočih volitvah dali svoj glas.

Osebno si Gašparja Gašparja Mišiča z vsemi njegovimi variacijami vred, ne glede na zastavo, ideologijo, svetovni nazor ali stranko, ne želim videti ne v naslednjem, ne v nobenem drugem sklicu državnega zbora, še manj na kakšni drugi pomembni javni funkciji v državi. Petra Vilfana oziroma ta tip človeka pa bi z veseljem spustil v državni zbor in na druge javne funkcije, in to ne glede na svetovnonazorsko in ideološko izvedbo, in ne glede na strankarsko pripadnost. Če bi bil to naš vatel na prihajajočih volitvah in če bi imeli volilni sistem korigiran s preferenčnim glasom, kot so nam obljubili politiki decembra 2013, potem bi bila velika večina strahov, travm, grotesk in paradoksov, ki so zdaj ključne tonalitete naše resničnosti, stvar preteklosti.

Ampak nismo še tam. Za začetek je pred nami dolgo, vroče poletje, v katerem se bo, kot vse kaže, svetovno prvenstvo v nogometu lepo prepletalo s predvolilno kampanjo, in prav mogoče, da bo padla volilna nedelja prav na dan finala. Lahko bomo prestavljali programe, ne da bi za trenutek prenehali navijati. To pa je, kakor koli obrnete, privilegij srečnih ljudi.