Kdor čaka, dočaka. Trajalo je kar 11 let in 44 dirk, je veselje zato še večje?

Seveda sem zadovoljen, veselje pa je bolj sladko, kot če bi že na prvi dirki, ki bi jo odpeljal, tudi zmagal. Že nekajkrat sem bil v položaju, da bi lahko zmagal, a mi je vedno zmanjkal ščepec sreče, zdaj pa se je vse ujelo in sem odlično formo kronal s pomembno zmago.

So med Zdravljico tekle solze?

Kakovost tonskega posnetka Zdravljice žal ni bila najboljša, a me to ni motilo in sem ob poslušanju prepeval Prešernove kitice. Če himne niso slišali vsi na stadionu, so jo vsaj tisti, ki so bili blizu mene.

Zdaj je škoda toliko večja, da boste letos najboljši spidvejisti zaobšli Slovenijo. Saj veste, da ste zelo priljubljeni?

Seveda je velika škoda, da dirke ne bo. Na lanski je bil odziv ljudi res fenomenalen, zbralo se jih je več kot 10.000, česar v Sloveniji že dolgo ne pomnim. Serija za veliko nagrado poteka na 12 stadionih in letos žal med njimi ni slovenskega. Upam, da se bo dirka na naša tla spet kmalu vrnila.

Se še spominjate svoje prve dirke, ko ste imeli 16 let?

Seveda, bilo je v Lendavi, in sicer 16. aprila 2000.

Kaj pa odločitve, da nosite številko 55 na hrbtu? Je bila ta številka odločilna, da ste premagali urok in slavili zmago?

Ne, moja številka na to nima nikakršnega vpliva. Nisem ne matematik ne filozof ne numerolog, to je pač moja številka, moj zaščitni znak. Seveda pa je vse skupaj treba z dobrimi vožnjami potrditi na dirkaški stezi. Če bi takšne stvari veljale, potem športa ne bi bilo več.

V medijih se je pred časom pojavil zapis, da boste okvir motorja obesili na klin in končali kariero, ko boste postali svetovni prvak. To še vedno velja?

Tega sam nikoli nisem rekel. Moj namen je dirkati še veliko let, če bom imel sreče, vsaj do 40. leta starosti, tako da o koncu kariere sploh ne razmišljam. Seveda pa sem v spidveju dosegel že vse z izjemo naslova svetovnega prvaka.

Na slovenskih ovalih ste nepremagljivi že od leta 2002. Se je težko motivirati za nastop na tekmi državnega prvenstva?

To seveda ni dirka, ki bi me posebej motivirala, zame so vse druge dirke veliko pomembnejše, kot je ta za državno prvenstvo. Nastopanje na svetovnem prvenstvu je vrhunec, občutki so mešani – od adrenalina, do pritiskov in zadovoljstva, da si del karavane najboljših. To ni hec. Profesionalen šport, sploh motošport, od posameznika zahteva res veliko.

Ste poliglot, saj govorite angleško, nemško, poljsko in hrvaško. Kdaj ste začutili željo, da se učite tujih jezikov?

To ni bila želja. Življenje te pripelje do številnih križišč, v katerih skušaš ubrati najboljšo ali najlažjo pot. Do učenja jezikov je prišlo spontano, med premnogimi dirkami. Angleščino in nemščino sem imel že v gimnaziji v Mostah, poljščine sem se spontano naučil v kraju, kjer sem živel, zdaj pa se zavoljo partnerice učim še italijansko. Zdi se mi, da je pravilno, če se nekdo, ki je na delu v tujini, kulturno nauči tujega jezika.

Pogosto izpostavljate povezanost s starši in sestro, kako ste skupaj delili vzpone in padce. Je povezanost res tako velika?

Smo štirje nerazdružljivi prijatelji, boljše družine si ne bi mogel želeti. Vedo tudi vse podrobnosti o moji športni kariere, zakaj mi kdaj ni šlo in zakaj sem bil drugič uspešen. Upam, da sem jim z dobrimi izidi vsaj malce poplačal številne neprespane noči. Če v športu nimaš podpore družine, pa pri tem nimam v mislih zgolj finančne, je uspeti težko. Vesel sem, da uživam v športu, brez katerega ne bi znal živeti.

Baje se dobro znajdete v kuhinji?

Kje pa ste dobili takšne informacije?

Slišali smo, da znate speči jajca in palačinke na 1001 način?

To je res, toda speči palačinke še ne pomeni, da obvladam kuhinjo. (Smeh.) V kuhinji se res dobro znajdem le za mizo, saj rad jem. In od nekdaj dobro jem, vedno imam dobre kuharice ob sebi, včasih mi je kuhala mama, zdaj pa partnerica Alexandra. Kar pa zadeva palačinke, je pa res, da jih znam dobro pripraviti.

Spidvej je sicer nevaren šport, pred tednom se je ponesrečil še en slovenski spidvejist, in sicer Samo Kukovica, pred dobrim letom je izgubil življenje Matija Duh. Kdaj o nevarnosti sploh razmišljate, je strah kdaj prisoten?

Ko sem na dirki, bodisi pred samim startom ali pa celo po njem, o strahu seveda ne razmišljam, ko pa je dirke konec, postane življenje drugačno, veliko bolj realno. Upam, da se bo Samo zlizal in ne bo imel hujših posledic.

Ogromno potujete, letos ste prvič segli globlje v žep in na dirko na Novo Zelandijo potovali tudi v poslovnem razredu, kar se kaže kot odlična odločitev.

Z letalom letim skorajda vsak dan in tudi sicer sem ogromno na poti, na zadnjo dirko na Finsko smo se s Poljske s kombijem vozili 29 ur, tako da sem na prizorišče prišel dve uri pred treningom, ga nato opravil in šel spat. Žal med prizoriščema ni bilo nobene pametne povezave. Na srečo imam okoli sebe v moštvu super ljudi, vzdušje je vedno veselo, z nasmeškom na obrazu.

Prav poljska liga je nekaj posebnega, 20.000-glava množica pričara nogometno vzdušje?

Mislim, da se nogometno vzdušje kar skrije. Na dirko pride v povprečju 17.000 ljudi, ki so glasni, polni čustev. Sam takšnega vzdušja nisem nikjer drugje doživel, tudi ko govorimo o dirkah za veliko nagrado.