In prav tako raznovrstna je tudi ponudba seksualnosti na razstavi Slast. Prizori odkrite istospolne erotičnosti v risbah Metke Krašovec iz osemdesetih let so brez pripovednega balasta in kažejo na odmik od njenih sočasnih erotičnih Ledinih motov z labodi v bolj zasebno »slikarsko« mitologijo, ki ohranja prostor čiste lepote in nežnih čustev. Čista linija brez senčenja (Picasso, Pirnat) užitek obravnava z osredotočanjem na nogavice, ki so bile v tistem času atribut različnih družbenih skupin, pa tudi značilnost pornografskih filmov. V povsem odkrit govor o homoseksualnosti na začetku postmodernega izziva se uvršča tudi Dušan Mandić, ki je svoje prečiščene risbe skupinskega istospolnega akta leta 1982 povečal na velikost tapete in tako ustvaril svojevrstni manifest, s katerim je izzival družbo po komaj dekriminalizirani istospolni usmerjenosti. Če je Krašovčeva usmerila spolni akt v polje mode in družbenih skupin, pa Mandićeva risba posebno pozornost namenja spolovilom kot osrednji točki užitka v seksualnosti. In če je Krašovčeva še navezana na preoblikovanje antičnih mitov za sodobne emancipacijske namene, Mandić jemlje podobe iz sočasnih revij. Prednost risbe je v tem, da lahko v privatni sferi, neodvisno od kapitala, razišče različna osebna in kolektivna razmerja do svojega in tujega telesa kot potrošniškega blaga.
Ta razmerja raziskujejo prav enkratne risbe Slađane Mitrović, ki v seriji zakriva in odkriva mesto ženskih genitalij, v igri med poželenjem potrošniškega telesa in postopki tradicionalnega estetskega diskurza. Slednjega označujejo sledi zradiranih črt, ki označujejo premike delov telesa v smislu palimpsestne podobe. Ta označuje časovnost, ki se pne od nekoč sproščenega govora o seksu do zakritega akta v polju akademskega izobraževanja. Te risbe so pornografsko nelagodne, ker soočajo gledalca s predeli, ki goltajo pogled, in opozarjajo na predele telesa, ki so odmaknjeni od pogleda in estetizirani. Na discipliniranje telesa s pomočjo estetizacije kaže tudi Andrej Brumen Čop, ki je v ležečem moškem uporabil dvojni pogled olepševanja in zakrivanja ter »naturalistično« prikazanih partij mednožja z vsemi dlačicami, ki odvračajo slo in vračajo telesu individualnost. Izpostaviti velja tudi strip Izarja Lunačka Mož s falusom, inteligentno ironijo moškega libda v odnosu do ženske. Užitka polne so sicer baročno klišejske risbe Franceta Miheliča, medtem ko Marko Kociper naelektri telo s pomočjo izvirnih izrezov in originalne risbe, ki jo združi s humorjem. Več intimnosti na račun nekonzumirane seksualnosti ponujata dnevniška oblika risb Kaje Avbrešek in pa arhaična nedolžna otroškost »naslikanih risb« Saše Avberšek, medtem ko odkriva moško fantazijo skozi abstrahirano risbo naplavljenega akta Boris Benčič. Drago Tršar se zazre v začetek sveta – ženske genitalije, ki jih oživi v tehniki risanja in razlivanja črnila, ki ga vpija »mesena« podlaga japonskega papirja. Razstava je vredna ogleda, saj obuja nekaj pomembnih izročil o naravi spolnosti in skozi zasebno sfero risbe kaže na psihološke razlike med spoloma, ob tem pa vrača seksualnosti bogastvo fantazije in bližino, ki je v poznem digitalnem kapitalizmu vse bolj okrnjena.
