Kljub temu je ta zakonski predlog med filmarji vzbudil nekaj nejevolje – in deloma je tudi tej »nejevolji« na ljubo nastal ta pogovor z Ženjo Leiler, generalno direktorico direktorata za medije na ministrstvu za kulturo.

Ministrstvo za kulturo je zakon o Slovenskem avdiovizualnem centru pred kratkim poslalo v potrditev vladi. Glede na to, da je delovanje vlade reducirano na tekoče posle, ali to dejanje ministrstva sodi mednje? Ali bolje: bi ta zakon še lahko imeli za realistični projekt?

Če minister dr. Uroš Grilc ne bi verjel, da obstaja možnost sprejetja zakona, ga seveda ne bi predložil v sprejem vladi, ki je besedilo zakona sprejela še kot polnomočno delujoča. A glavno usmeritev zakonu je dal že Nacionalni program za kulturo 2014–2017, pred sprejetjem katerega smo imeli res široko in temeljito javno razpravo, zdaj pa je zakon pač postal zrel za obravnavo. Trenutno tako potekajo pogovori s poslanskimi skupinami, saj iščemo širok politični konsenz. Od teh pogovorov in seveda datuma razpusta parlamenta je tudi odvisna nadaljnja usoda zakona. A ne glede na to, kakšna bo, sem prepričana, da uokvirja več kot nujno in sodobno sistemsko ureditev filmskega področja, zato upam, da v primeru, da bo zmanjkalo časa, ne bo postal osirotelo delo.

Ena izmed najpomembnejših novosti zakona je uvedba zunajproračunskih virov, ki naj bi dopolnili proračunskega. Toda že v fazi javne razprave so se nekateri zavezanci zunajproračunskih virov uprli, enemu, ki je sprožil ustavno presojo določila člena o teh virih že v veljavnem zakonu, pa je ustavno sodišče marca letos dalo prav. Predlog novega zakona jih vseeno ohranja, celo pomembno razširja. Vprašanje pa je, ali je to dovolj. Še posebej, ker se brez teh virov, ki jih sicer poznajo skoraj povsod v Evropi, slovenskemu filmu slabo piše.

To je seveda eno bistvenih vprašanj. Najprej naj opozorim, da so se proračunski viri za film v zadnjih treh letih zmanjšali. Leta 2011 je filmski center prejel 5,3 milijona in Viba dobrih šeststo tisoč evrov, lani pa center slabih pet milijonov in Viba celo nekaj več kot leta 2011. Letos so ta sredstva z rebalansom nekaj nižja, v primeru centra gre za slabe štiri milijone, v primeru Vibe pa za dobrih petsto tisoč evrov.

Torej, tovrstne vire poznajo skoraj povsod po Evropi, tudi v državah s primerljivo ustavno demokracijo in enakimi ustavnimi določbami glede svobodne gospodarske pobude, ki je bila tu »kamen spotike«. To pomeni, da rešitev sama po sebi ni protiustavna, pripravljena pa mora biti dovolj natančno in temeljiti na javnem interesu, ki odtehta težo posega v gospodarsko pobudo. V tem smislu je utemeljena tudi zadnja odločba ustavnega sodišča, ki smo jo pri pripravi nove rešitve in njenih temeljev upoštevali.

Ste lahko konkretnejši?

Ustava v 59. členu zagotavlja in zavezuje državo k vzdrževanju in pospeševanju umetniškega ustvarjanja. Država sicer že zdaj zagotavlja pogoje za varovanje te pravice, vendar pa zaradi majhnosti slovenskega filmskega trga in dejstva, da je film najdražja dejavnost v kulturnih industrijah, kljub racionalizaciji pri tem ni učinkovita. Neučinkovitost klasičnih državnih spodbud dokazuje tudi študija A profile of current and future audiovisual audience, ki je bila v začetku leta pripravljena za evropsko komisijo. Med drugim namreč pokaže, da je vpliv trenutne ponudbe filmskih vsebin na razvoj gledalca, še zlasti mlajše generacije, zaskrbljujoč. Še več, že učinkuje negativno. Študija tako navaja, da so otroci v državah članicah EU dovzetni predvsem za animirane filme, komedije, avanturistične filme in franšizne izdaje z vrednostmi produkcije nad 15 milijonov evrov, mladi odrasli, ki so obveščeni predvsem o produkciji filmov, posnetih v angleškem jeziku, pa za akcijske, kriminalne, fantazijske in avanturistične filme s produkcijskimi vrednostmi, ki prav tako segajo nad omenjeno vsoto. Najbrž mi ni treba dodati, da je to skoraj petletni proračun, namenjen filmski produkciji za vse filme, ki nastanejo v Sloveniji. Filmi, o katerih govorim, so seveda prek kinematografske distribucije, televizijskih programov z nacionalno pokritostjo ali kabelske retransmisije na voljo tudi slovenskemu občinstvu. Očitno gre torej za gospodarske dejavnosti, ki niso brez negativnih posledic za skladen kulturni razvoj Slovenije, torej tudi ne za razvoj filmske kulture. In prav tako je očitno, da gospodarska dejavnost, ki ji novi zakon nalaga prispevek za razvoj slovenske filmske in avdiovizualne dejavnosti, nikakor ni brez vpliva na filmski okus ciljne populacije in v tem delu ni primerljiva s katero drugo gospodarsko dejavnostjo. Skratka, še naprej smo prepričani, da so predvideni instrumenti upravičeni in izvedljivi.

Slovenski filmarji, še posebej producenti, s predlogom zakona niso najbolj zadovoljni. Glede zunajproračunskih virov, do katerih so skeptični, bi raje videli, da se na RTVS uredi zunajproračunsko financiranje filmske produkcije.

Filmski ustvarjalci imajo seveda svoj specifični interes. Domače filmsko področje pa je kompleksna celota, v kateri se križajo, združujejo pa tudi izključujejo najrazličnejši interesi posameznih skupin. Da ne bo pomote, to je razumljivo in legitimno. A pristojno ministrstvo mora videti celoto in mora celotno kinematografsko verigo, avdiovizualni trg in filmsko ustvarjalnost misliti skupaj. Zato novi zakon nikakor ne uvaja le zunajproračunskih sredstev. Nasprotno, izhodiščno vodilo novega zakona je bilo, da morajo naloge, način delovanja, sistem spodbud, sestava organov in nadzor ter seveda viri financiranja Slovenskega avdiovizualnega centra obsegati celotno kinematografsko verigo. Dokler namreč vsakemu členu kinematografske verige ne bo šlo dobro, tudi celotnemu slovenskemu filmu ne bo šlo.

Nacionalna televizija pa mora že po veljavnem zakonu in tudi po predlogu novega podpirati filmsko produkcijo, to pa tako, da objavi javni razpis, prek katerega nameni finančna sredstva za izdelavo filmov neodvisnih producentov za javno kinematografsko predvajanje v višini najmanj dveh odstotkov zbranega prispevka za programe in storitve RTV Slovenija v preteklem letu. Gre za približno 1,7 milijona evrov.

Vendar pa filmski ustvarjalci trdijo, da nacionalna televizija ne izvaja tega določila.

Ni skrivnost, da so bile z izvajanjem zakona v tem delu težave že od samega začetka uveljavitve zakona, saj ga je nacionalka dala v presojo ustavnemu sodišču, a je to lani spomladi presodilo, da določilo ni v nasprotju z ustavo. Po odločitvi ustavnega sodišča je RTV Slovenija sicer pristopila k izvajanju zakona, objavila razpise, a žal obenem tudi naredila marsikaj, da bi se, če že ne izognila, pa vsaj zelo upočasnila uresničevanje svojih obveznosti. Novi zakon ji zato nalaga rok, do katerega mora v tekočem letu razpis objaviti, resnejše so kazenske določbe, poudarjena pa je tudi osebna odgovornost generalnega direktorja. Upam, da bo svojo nalogo pri tem odločneje odigral tudi programski svet nacionalke. A naj vseeno k temu dodam, da RTV Slovenija noben zakon seveda ne more in ne sme prisiliti, da financira projekte, za katere meni, da niso dovolj kakovostni. Vendar pa to ne pomeni, da lahko neporabljena sredstva preusmeri drugam. Njeno poslanstvo je, da mora tudi sama prispevati k čim višjim standardom, če jih eno leto ni, je njena dolžnost, da ugotovi, kako bo do njih prišla in jih uresničila. Več ko bomo namreč snemali, hitreje bomo razvijali tudi profesionalni avdiovizualni trg. To bi nacionalka morala razumeti, saj je v njenem vitalnem interesu.

Filmarji so imeli v javni razpravi še celo vrsto pripomb in predlogov, za katere trdijo, da jih predlagatelj zakona, tj. ministrstvo za kulturo, ni upošteval. Zelo sprejemljiva se zdi ta, da bi se ohranilo ime Slovenski filmski center – lepo vas prosim, ali tudi na TV ne gledate rajši filme kot pa »avdiovizualna dela«?

Brez skrbi, še vedno bomo v kino hodili gledat filme in ne »avdiovizualnih del« in tudi ne bomo govorili, »hej, a si včeraj gledal avdiovizualno delo Osem in pol«. Pojem avdiovizualnega dela je širši od pojma film, natančneje zajema duha novega zakona in nismo ne prvi ne zadnji, ki bomo imeli namesto filmskega avdiovizualni center.

V zakonskem predlogu je v 10. členu vpeljan svet agencije za avdiovizualno dejavnost. Filmarji so skeptični že do sestave sveta Slavca, ker naj bi omogočala vpliv politike. Zakaj torej še en svet?

Ne gre za »še en svet«, ampak za posvetovalno telo direktorja, ki nadomešča dosedanje programsko-strokovne komisije. Sestavljalo ga bo enajst strokovnjakov s celotnega filmskega področja oziroma s področja delovanja agencije, ki jih bo za dobo najmanj enega leta in največ za obdobje svojega mandata imenoval direktor. Svet bo za posamezne razpise izmed svojih članov lahko formiral manjše komisije, na koncu pa bo obrazložene predloge obravnaval skupaj in skupaj tudi sprejel odločitve.

Da je do političnega vpliva na delovanje agencije in še prej sklada v preteklosti prihajalo, je dejstvo. Prav tako je dejstvo, da je bil ta vpliv zelo močan tudi s strani filmskih ustvarjalcev in producentov. Ne enega ne drugega zakon ne more preprečiti. Stvar zrele kulture, še zlasti politične kulture, pa bi moralo biti ločevanje utemeljeno strokovnih od ozko političnih, finančnih, osebnih in še kakšnih drugih interesov. Kako je s to kulturo pri nas, pa vemo.

Glede neke točke pa bi producenti lahko imeli prav – da prihodek od prodaje filma pripade njim. Navsezadnje tudi gledališča prihodka od vstopnic ne vračajo ministrstvu za kulturo.

To je ta večen nesporazum in stokrat ponovljena neresnica. Ni res, da gledališča, kot pravite, ne vračajo »prihodka od vstopnic«. A naj najprej pojasnim, da javni zavodi na področju kulture niso ustanovljeni zato, da prinašajo dobiček, ampak da uresničujejo javni interes na področju kulture. Seveda se morajo tudi oni zelo truditi, da svoje storitve tržijo, saj niso stoodstotno financirani. Kadar pa tržijo toliko, da imajo presežek prihodkov nad odhodki, morajo ta presežek vrniti v državni proračun, izjemoma ga lahko vložijo nazaj v svojo dejavnost, vendar pa za to potrebujejo dovoljenje vlade. Zdaj pa: producenti seveda niso javni zavodi, ampak gospodarske družbe, ki se ukvarjajo s filmsko produkcijo. Ker nimamo več državnega producenta, imamo pa javni interes na področju filma, so filmski producenti tisti, ki prek javnih razpisov agencije konkurirajo za sredstva, namenjena uresničevanju tega javnega interesa. Ta sredstva so torej namenjena produkciji samih filmov in ne opravljanju dejavnosti producentov. Te učne ure, se mi zdi, še nismo vsi dobro razumeli. Zato je logično, da bo nekdo, ki je z večinoma javnim denarjem posnel film, v primeru, da mu bo ta film po plačilu vseh stroškov prinesel dobiček, ta dobiček v deležu, ki ga je vložila država, tudi vračal. Veljavni zakon mu te obveznosti ne nalaga.

A producenti pravijo, da so ravno zato, ker danes prejemajo subvencije, ne pa povratnih sredstev, kot jih predvideva novi zakon, motivirani, da svoje filme tržijo, zdaj pa ne bodo več.

Poznam ta argument, ne slišim ga prvič in sem brez besed. Zakaj pa potem snemajo filme? Jim je vseeno, ali jih kdo vidi ali ne? Žal imamo tudi ob veljavnem zakonu morda le dva producenta, ki se zavedata pomena promocije filma in vanjo veliko vlagata. Vseeno dodajam, da lahko prek razpisov producenti prejmejo tudi dodatna sredstva za promocijo in distribucijo. In ker se ministrstvo zaveda, da kolikor toliko kontinuirano pri nas deluje le peščica producentov, tako rekoč manj kot deset, morda celo manj kot pet, in da je področje filma trenutno dejansko finančno in tudi kadrovsko podhranjeno, že potekajo pogovori s poslanskimi skupinami o možnosti spremembe v smeri, da bi začeli producenti morebitni dobiček vračati po letu dni od začetka eksploatacije filma v kinu. Upam, da bo to dovoljšnja motivacija.

Zakon o Slavcu ima tudi člen o varstvu otrok in mladoletnikov in nalaga ustanovitev komisije, ki bi kategorizirala filme po primernosti za otroke in mladino. Filmarji dvomijo, da je slovenska družba dovolj zrela za takšno kategoriziranje, ki ga sicer poznajo v številnih drugih kinematografijah. Predvsem pa se bojijo, da se bodo morali »samocenzurirati«.

Slovenska družba ni zrela za številne stvari, ne vem pa, ali sodi kategoriziranje v območje te nezrelosti. Obveznost označevanja filmov ni namenjena nikakršni cenzuri, ampak temu, da ima odrasla oseba, kadar želi v kino peljati mladoletnika ali mu kupiti film kako drugače, na voljo informacijo o primernosti posameznega filma za določeno starostno kategorijo otrok. Posameznikova odločitev pa seveda je, ali jo upošteva. Zakaj bi takšno označevanje filmov pri slovenskih filmskih ustvarjalcih povzročalo »samocenzuro«, ne vem. Konec koncev mora najbrž vsakdo, ki želi posneti film, najprej vedeti, za kateri segment gledalcev ga ustvarja.

Če ste filmski zakon še zadnji hip pripeljali na prag parlamenta, pa vam medijskega ni uspelo.

Tu so nas dogodki prehiteli. Ne le pri medijskem, tudi pri zakonu o RTV Slovenija. Ne gre le za strokovno, ampak tudi politično zelo zahtevna zakona, oba pa sta brez dvoma potrebna temeljite posodobitve. Kot osnutka ju bomo predali novemu ministru.

Mediji so že nekaj let v prostem teku. Oba prejšnja poskusa spremembe zakonodaje sta na koncu propadla. Vsi vemo, da je obstoječi zakonski okvir danes nekakovosten in zastarel, premakne pa se nič. Sedaj bo trajalo najmanj še leto dni, da se bo nova vlada lotila tega področja, če se ga sploh bo, medtem pa bodo nekateri tiskani mediji propadli.

Ko govorimo o medijih, govorimo seveda o dveh stvareh, kar se velikokrat pozablja ali ne razume. Govorimo o javnem interesu, ki ga določa zakon, in seveda o medijski industriji, ki deluje na trgu. Se pravi, govorimo o visokih idealih in standardih demokracije, ki jih lahko vzpostavljajo in vzdržujejo šele zares svobodni mediji, in o goli prozaičnosti trga. In prav zato, ker bi morali to dvoje znati misliti skupaj, velikokrat govorimo drug mimo drugega.

Država je za izvajanje javnega interesa ustanovila javni zavod RTV Slovenija, prek tako imenovanega medijskega razpisa sofinancira tudi določene programske vsebine, s predpisanimi kvotami slovenske glasbe ter slovenskih avdiovizualnih del, ki jih morajo predvajati radijski oziroma televizijski programi, podpira tudi ta del kulturnega interesa, določenim radijskim in televizijskim programom smo podelili status posebnega pomena, kar prinaša določene bonitete, država sofinancira Slovensko tiskovno agencijo. Skratka, vse to je gotovo poseg na trg, ki je nastal iz prepričanja, da drugače določenih medijskih vsebin ne bi imeli in javnemu interesu na področju medijev ne bi bilo zadoščeno. A vse bolj se kaže, da nekateri od teh posegov niso učinkoviti in morda niso niti upravičeni. Zato je nujno potrebno na novo definirati, kaj sploh je javni interes in kako ga lahko uresničujemo. Če je, denimo, v javnem interesu, da tiskani mediji oziroma njihove digitalne aplikacije ne propadejo, potem moramo sprejeti določene ukrepe, bodisi subvencije, bodisi znižanje davka, bodisi sofinanciranje distribucije, bodisi sofinanciranje tehnoloških posodobitev, lahko se celo odločimo, da nastanku novih medijev namenimo zagonska sredstva. Vprašanj je veliko, za vse sprejemljivih odgovorov pa ne, še zlasti ne v slovenskem okolju, kjer medije delimo na naše in vaše, ne pa na kakovostne in slabe. Gotovo pa drži, da bodo nekateri mediji, ki so že dolgo del našega vsakdana, v bližnji prihodnosti in zaradi različnih razlogov, ki so jih veliko zakrivili tudi sami, res ugasnili. A trdno verjamem, da bodo iz potrebe in na drugačnih temeljih nastali novi. Ne znam si namreč predstavljati demokratične in zrele družbe brez kakovostih medijev.

Povezave med zakonodajo in propadanjem medijev torej ne vidite?

Zakonodaja, naj bo še tako sodobna, ne more preprečiti propada nobenega medija, ki deluje na trgu. Osnovna naloga države je, da omogoči izvajanje ustavne pravice do obveščanja in obveščenosti. Torej, na eni strani mora omogočiti, da lahko vsak, ki to želi in ima za to sredstva, izdaja medij, poskrbeti mora, da ne pride do monopolnih položajev na trgu, kolikor je le mogoče zagotoviti avtonomijo novinarjev, na drugi pa mora omogočiti državljanom, da imajo dostop do informacij. Ne more in ne sme pa se vmešavati ne v poslovanje ne v vsebino medijev. Gotovo pa ima dolžnost, da detektira anomalije, ki ovirajo delovanje medijev, in jih poskuša z zakonodajo regulirati. Ena takih anomalij je, denimo, da obstajajo številna občinska glasila, ki so po zakonski definiciji medij, financirajo jih iz javnega denarja, so pa velikokrat izrazita promocija lokalne politične oblasti, kar ni nič drugega kot politična zloraba javnega medija, ob tem pa še z oglasi usodno siromašijo oglaševalski kolač vsem tistim lokalnim medijem, ki morajo preživeti na trgu. To je, recimo, primer, ki bi ga zakonodaja morala preprečiti, pa ga trenutno ne. Ni pa seveda edini.

Notranji odkup Večera ni uspel, aktualna je ukinitev kar treh Žurnalovih medijev. Kakšno je sporočilo?

Glede Večera najbrž to, da zaposleni novinarji finančno niso kos takemu odkupu ali pa se jim zdi finančno tveganje preveliko. Kolikor vem, tudi novinarji Dela niso pokazali dovolj interesa za notranji odkup Dela. Ta čas je, se bojim, izgubljen, pa čeprav so oziroma smo imeli zaposleni na Delu po končani privatizaciji kar nekaj časa večinski delež v podjetju, pa smo ga iz teh ali onih razlogov prodali. Vprašanje pa seveda je, ali v slovenskem medijskem prostoru obstaja dovolj znanja in zrelosti, da bi lahko tako zahtevne sisteme, kot sta Delo in Večer, vodili in upravljali novinarji-lastniki, saj te tradicije pri nas pravzaprav ni.

V primeru obeh Žurnalovih brezplačnikov in spletne edicije pa gre seveda za strogo kapitalski interes, najbrž pa tudi za vrsto poslovno neuspešnih odločitev. Zelo zanimiva pa bi bila na tem mestu raziskava, ki bi analizirala posledice obstoja brezplačnikov za slovenski medijski trg. Bojim se, da se te ne bi štele »samo« v številu sedaj čez noč brezposelnih novinarjev.