Posebej simpatičen je poziv francoskega ekonomskega »rock zvezdnika« svojim kolegom po svetu (upam, da ga slišita Igor Masten in Boštjan Jazbec): ekonomija naj preseže svojo infantilno zagledanost v samo ekonomistom zanimivo reševanje banalnih teoretičnih matematičnih problemov. Obsedenost z matematiko je način pridobivanja videza znanstvenosti, ne da bi bilo treba odgovarjati na res zanimiva in kompleksna vprašanja sveta, v katerem živimo. Ekonomija naj brez arogance dela z roko v roki z drugimi družboslovnimi znanostmi.
Teza knjige je v bistvu enostavna: ko stopnja letne kapitalske akumulacije (rasti kapitala) oziroma donosa na kapital preseže stopnjo letne rasti nacionalnega dohodka, začne kapitalizem generirati nepravično in nevzdržno neenakost, ki močno spodkoplje meritokratske vrednote, na katerih temelji demokratična družba. Naj bralca ne zmede »tehnični« pojem nacionalnega dohodka (bruto družbeni proizvod, zmanjšan za depreciacijo kapitala in povečan za nacionalni neto dohodek iz tujine). Gre pač za neki znesek, ki je vsako leto na voljo za razdelitev delu in kapitalu (torej predstavlja velikost »kolača«, ki je na voljo za delitev).
Akumulacija kapitala je odvisna od letno nastajajočih rent, dividend, najemnin, licenčnin, obresti, podjetniških profitov in kapitalskih dobičkov, torej tistega dela nacionalnega dohodka, ki vsako leto pripade kapitalistom. Piketty »kapital« definira zelo široko, kot vsako premoženje, ki ga je mogoče na trgu odsvojiti. V današnjih razvitih državah je pretežni delež celotnega neto kapitala v zasebni lasti. Pomembno je predvsem razmerje kapital/nacionalni dohodek – ko se to razmerje veča, so – kot danes – časi za kapitaliste zlati. Enako je zanje odlično, ko se veča letni donos na kapital. Ko se večata obe vrednosti, polagoma raste delež, ki pripade kapitalistom v celotnem nacionalnem dohodku.
Dve tendenci
V obdobju brutalne neenakosti in tajkunske oligarhije smo že bili v 19. stoletju. Dve svetovni vojni in keynesovske politike po drugi svetovni vojni so neenakost zmanjšale. Vendar se zdaj ponovno gibljemo v smer velikih premoženjskih razlik med ljudmi. Obstajata namreč dve siloviti tendenci, ki vplivata na naraščanje neenakosti: (a) strahoten porast najvišjih dohodkov, katerih nosilci so se dobesedno odlepili od preostanka populacije, in (b) že omenjena tendenca donosov od kapitala, da rastejo hitreje od ekonomije nasploh. Obe tendenci v 21. stoletju hitro peljeta v smer rekordnih neenakosti, ki so podobne tistim, ki so prevladovale pred prvo svetovno vojno in pred obdobjem »socializiranega in ukročenega kapitalizma« v letih 1945–1975, ki je bil dokaj egalitaren.
Prvi trend »zaslužkarskih superzvezdnikov« (uprave podjetij, upravitelji hedge skladov, igralci na finančnih trgih) je posebej zaznaven v ZDA, kjer delež gornjega decila (10 odstotkov) v distribuciji dohodkov v zadnjem času niha med 45 in 50 odstotki (v obdobju 1950–1970 pa ni nikoli presegel 35 odstotkov). Za sodobne menedžerje je namreč značilno, da si tako rekoč sami določajo višino dohodkov, brez jasne povezave z individualno produktivnostjo, ki jo je v velikih organizacijah itak skoraj nemogoče določiti. Kljub tozadevnemu »prvenstvu« ameriških menedžerjev je trend enak v večini bogatih držav, tudi na Japonskem in v kontinentalni Evropi.
Pri tem pa Piketty ugotavlja, da razlik v višini menedžerskih nagrad v različnih podjetjih enostavno ni mogoče razložiti z razlikami v uspešnosti podjetij (izredno visoke plače menedžerjev nimajo racionalne utemeljitve). Pojav izredno visokih plač za zgornjih nekaj odstotkov populacije je pač posledica spremenjenih socialnih norm v zadnjih tridesetih letih, pa tudi nižanja najvišjih marginalnih davčnih stopenj za dohodke od dela (motivacija za zahtevo po dvigu plače je tedaj mnogo večja).
In nesorazmerno visoki donosi od kapitala, s tem pa tudi rast mase zasebnega kapitala? V Evropi kapital po letu 1970 strmo raste in je leta 2010 tako v večini razvitih držav njegova vrednost nekje med 500 in 600 odstotki nacionalnega dohodka ali celo več. Leta 1950 je bila ta vrednost med 200 in 300 odstotki. Piketty je ugotovil, da kapital v obdobjih relativno slabe gospodarske rasti raste mnogo hitreje od nacionalnega dohodka. Takrat gre bogatim relativno bolje kot ostalim in neenakost se nevzdržno veča. Avtor osnovno zakonitost kapitalizma povzame takole: države, ki veliko varčujejo in počasi gospodarsko rastejo, bodo dolgoročno akumulirale kapital, ki bo nesorazmerno velik v primerjavi z nacionalnim dohodkom, kar bo izjemno povečalo socialno neenakost v distribuciji dohodkov in premoženja. Vedno, ko je letni donos na kapital pomembno višji od letne gospodarske rasti, prevzamejo ključno vlogo podedovana premoženja. Njihovim imetnikom je treba prihraniti le manjši del letnih donosov (drugo gre lahko za luksuzno potrošnjo), pa se bo celotni kapital družbe vse bolj koncentriral v njihovih rokah – dokler ne bosta meritokracija in socialna pravičnost le še prazni frazi. V gospodarsko stagnirajočih družbah, kakršna je danes večina evropskih, je torej težko napredovati le z lastnim, še tako trdim delom – odločilno postane bogastvo, akumulirano v preteklosti, in dedovano iz generacije v generacijo. Takšni pogoji pa so zgodovinsko celo prevladovali. Večji del svetovne zgodovine je bil letni kapitalski donos vsaj desetkrat do dvajsetkrat večji od letne rasti skupnega nacionalnega dohodka. Premoženjske razlike so se nenehno večale.
Kasneje je začasno prišlo do progresivnih sprememb. V obdobju 1913–2012 je kombinacija visokih davkov, vojnih izgub, nacionalizacij, visoke inflacije in neobičajne uspešnosti gospodarstev pripeljala do tega, da so letni kapitalski donosi po obdavčitvi padli pod stopnje gospodarske rasti.
Tega obdobja je po splošnem soglasju ekonomistov konec. Le malokateri strokovnjak napoveduje v 21. stoletju svetu kot celoti gospodarsko rast, višjo od 1,5 odstotka letno, v človeški zgodovini od antike naprej pa ni družbe, v kateri bi kapitalski donosi konsistentno padli pod 2 do 3 odstotke letno (praviloma so višji).
Ker je – in še mnogo let bo – gospodarska rast relativno nizka, bo akumulirani zasebni kapital postajal v naslednjih letih vse večji v primerjavi z nacionalnim dohodkom. Tako povečan kapital pa je nato seveda vsako leto upravičen do vse večjega deleža tega istega dohodka (preko obresti, dividend, kapitalskih dobičkov...). Piketty napoveduje svetu zelo neegalitarno prihodnost – delež kapitala v globalnem dohodku utegne kar kmalu narasti na 30 do 40 odstotkov, podobno kot v 18. in 19. stoletju.
Piketty posebej opozori na to, da do 30-odstotna obdavčitev kapitalskih dohodkov in dobičkov ter visoki davki na dedovanje niso bili nobena redkost v obdobju do leta 1980. To je posredno koristilo srednjemu razredu na rovaš najbogatejših in deloma ohranjalo razpršeno distribucijo kapitala. Danes je davčna politika povsem drugačna, pisana velikemu kapitalu na kožo. Na vse večjo koncentracijo premoženja pa napeljujejo tudi podatki raziskav, da relativno večji investicijski vložki na globalnih finančnih trgih lažje dosegajo relativno višje donose (»več ko imaš, več boš imel«).
Element neenakomerno razporejenega lastništva kapitala (njegova koncentracija pri majhnem številu ljudi) ima že danes mnogo hujše učinke na neenakost kot razlike pri plačah. Distribucija premoženja (in torej tudi dohodkov od premoženja) je že tradicionalno zelo neenaka. Koncentracija premoženja danes sicer (še) ni na rekordnih vrednostih iz časa pred prvo svetovno vojno. Vendar ima zgornji decil populacije tako v Evropi kot v ZDA vseeno v lasti izredno visoke odstotke premoženja (praviloma med 60 in 70 odstotki). Ta odstotek pa se bo – če ne bomo ničesar ukrenili – le še povečeval. Seveda zaradi mehanizma, ki je že naš stari znanec: letni kapitalski donosi trajno presegajo rast ekonomije kot celote, v okolju splošno nizke gospodarske rasti. Ilustrirajmo to s primerom. Najbrž ni neverjetno, da bomo v Sloveniji še vrsto let srečni, če bomo dosegali, denimo, 2-odstotno rast BDP. Težko pa bi rekli, da bo naši finančni eliti nemogoče doseči v povprečju, denimo, 4-odstotni ali 5-odstotni letni kapitalski donos. Kapital bo rasel hitreje od nacionalnega dohodka in se bo vse bolj koncentriral pri ozki eliti ter se prenašal na njene otroke.
Dedovanje postaja namreč relativno vse pomembnejše za položaj mladih generacij – v primerjavi z njihovimi lastnimi delovnimi in podjetniškimi napori. To je vprašanje izjemnega pomena za legitimnost kapitalizma. Malokdo nasprotuje premoženju, akumuliranemu s pridnim varčevanjem in podjetniško spretnostjo. A to je v marsikaterem pogledu mit: vsi indici kažejo, da postaja v 21. stoletju dedovanje enako pomembno kot v romanih Balzaca in Jane Austin. Za Pikettyja je to v obdobju nizke gospodarske rasti in nizke obdavčitve kapitala skorajda nujnost: podedovano premoženje preprosto hitreje raste od premoženja, nastalega iz prihrankov iz dela, kar daje nesorazmerno in trajno težo neenakostim iz globoke preteklosti. V Sloveniji je bila najbolj velikodušna denacionalizacija na svetu prav tak projekt desnih elit v smeri utrjevanja položaja njenih pripadnikov in njihovih potomcev.
Francoski ekonomist je svoje slutnje potrdil z izračuni kazalnika »letni tok dedovanj in daril«, ki pove, kolikšna je letna vrednost daril in dediščin v primerjavi z nacionalnim dohodkom. V Franciji se je od leta 1950 ta tok povečal za faktor 3 ali 4. V tej državi danes podedovani kapital predstavlja dve tretjini celotnega zasebnega kapitala, s trendom visoke rasti tega deleža v prihodnosti. Skoraj pretresljivo je, kako skokovito raste tudi delež dedičev in obdarjencev, ki prejmejo bogastva, ki presegajo zneske, ki jih spodnja polovica populacije zasluži v vsem svojem življenju (takih dedičev je že več kot v 19. stoletju). Podobna opažanja veljajo za številne druge razvite države in kažejo, da zahodne družbe v praksi opuščajo ideološki meritokratski ideal dinamičnega podjetnika, ki »samega sebe ustvari iz nič«, in se ponovno, v bizarnem obratu zgodovine, spreminjajo v družbe »rentnikov«, kjer razlike med ljudmi ne temeljijo več pretežno na razlikah v delavnosti in bistrosti, pač pa na srednjeveških konceptih »rojstva v pravi družini«.
Kaj je mogoče narediti?
Piketty seveda poda nekaj predlogov, kako zaustaviti nadaljnjo devolucijo v socialna razmerja »Dickensovega kapitalizma« ali celo fevdalizma. Zgolj vlaganje v široko dostopno javno šolstvo in infrastrukturo nikakor ne bo spravilo stopnje rasti nacionalnega dohodka nad stopnjo kapitalske akumulacije, kar bi edino preprečilo nastanek groteskne družbe, v kateri je peščica lastnik vsega. Pikettyjevi radikalni predlogi bodo v prihodnosti še predmet žgočih debat, a na tem mestu jih bom nekaj le sumarno povzel: globalna progresivna letna obdavčitev premoženja (po stopnjah od 5 do 10 odstotkov za kapital v vrednosti najmanj nekaj sto milijonov evrov, in po nižjih stopnjah za premoženja manjše vrednosti), večja transparentnost in demokratični nadzor nad zasebnimi podjetji, fiskalna unija z demokratično dogovorjenim proračunom območja evra, boj proti davčnim utajam in strateškemu davčnemu načrtovanju multinacionalk, povečanje progresivnosti pri obdavčitvi visokih dohodkov...
Knjiga, kot je Kapital v 21. stoletju, naj bi nas silila k razmisleku, pa tudi k političnemu udejstvovanju. Mogoče je sicer do neke mere sprejeti liberalno tezo, da je določena neenakost v družbi nujna, da bi se ohranila motivacija ljudi za napredek, delo in ustvarjanje. Vendar je neenakost v večini zahodnih držav v zadnjem času presegla vsako razumno mero. Po vseh statističnih pokazateljih se vračamo v obdobje surovega kapitalizma, kakršen se je kazal pred prvo svetovno vojno. Pomemben prispevek Pikettyja je, da nas opomni, da premoženjska in dohodkovna neenakost nikakor ni determinirana z nekimi objektivnimi in naravnimi ekonomskimi zakoni. Gre za globoko politično vprašanje, povezano s tem, kako si družba razlaga, kaj je pravično, pa tudi z relativno močjo različnih družbenih akterjev (kapitalisti, sindikati, veleposestniki itd.). Na distribucijo premoženja in dohodkov odločilno vplivajo zakoni, o katerih glasujejo zastopniki ljudstva, na katere naj bi široke množice imele določen vpliv – ali pa si ga lahko poskusijo (znova?) pridobiti. Davčni zakoni, zakoni o delovnih razmerjih, financiranju političnih kampanj, javnem šolstvu in zdravstvu, mednarodni trgovini, socialnih zavarovanjih in podobno… Nihče si sicer ne bi želel živeti v družbi »Rdečih kmerov«, kjer bi (seveda z izjemo partijske elite) morali biti vsi oblečeni v enaka oblačila in voziti (če sploh) enake avtomobile. Thomas Piketty si lahko lasti zasluge za to, da nas je poučil, da se danes po celotnem preseku gospodarsko najpomembnejših držav sveta dogaja zelo drugačna zgodba: padec številnih družb v vladavino maloštevilnih, bajno bogatih oligarhov, ki večajo svoje premoženje iz generacije v generacijo in že začenjajo odločilno vplivati na politične procese. Je še čas, da se to ustavi? Je še čas, da se ustavi zdrs v oligarhijo?
Dan, ko članka, kot je pred vami, ne boste več mogli oziroma smeli prebrati v nobenem pomembnem dnevnem časopisu, bo dan, ko je časa zmanjkalo.
