O zdravilstvu govorimo le, kadar obstaja odnos med terapevtom (zdravilcem) in pacientom, v to skupino sodijo recimo homeopatija, kiropraktika, ajurveda. Uživanje hašiševega olja, uporaba koloidnega srebra, razstrupljanje telesa s klistiranjem ali pitjem gline, puščanje krvi s pijavkami in podobno bi medtem lahko opredelili kot (samo)zdravljenje na lastno pest. A tudi tu ne gre vsega povsem enačiti. V nasprotju s hašiševim oljem, ki v Sloveniji spada med prepovedane snovi, je recimo koloidno srebro oziroma njegove sestavine mogoče kupiti popolnoma zakonito.

Antibakterijski učinki elementarnega srebra so znani in priznani, zato nanodelce srebra, ki so tudi glavna sestavina koloidnega srebra, uporabljajo proizvajalci embalaže za hrano, hladilnikov, lončkov za otroško hrano in čaj ter kuhinjske posode. V medicini z nanosrebrom zdravijo opekline in kronične poškodbe kože ter dermatološke bolezni, pri katerih koža nima več naravnih obrambnih mehanizmov za boj z bakterijami. Nanosrebro se zaradi svojih antimikrobnih učinkov v veliki meri uporablja tudi za izdelavo športnih in vojaških oblačil ter antibakterijskih prevlek.

Prepovedano!

Toda vse več je znanstvenih dokazov o strupenosti srebra, še posebej, kadar se uporablja v obliki nepredstavljivo majhnih nanodelcev. »Ti povzročajo razkroj rdečih krvnih celic, poškodbe ledvic, prodirajo v možgane in vplivajo na procese tromboze,« je za Dnevnik že pojasnjevala članica odseka za fiziko trdne snovi pri Institutu Jožef Stefan dr. Maja Remškar. Opozorila je, da »prav vsi nanodelci, ki zaidejo v človeško telo in ne spadajo med spojine, ki jih organizem potrebuje, pomenijo tveganje za človeka«. Še posebej pa bi lahko bili nevarni tisti delci, ki niso biorazgradljivi in se nalagajo v pljučih ter notranjih organih, ki filtrirajo kri, ali celo zaidejo v možgane.

S toksičnostjo nanomaterialov so se znanstveniki sicer šele začeli dobro ukvarjati, med drugim zato, ker so po besedah dr. Remškarjeve tudi politiki precej pozno pokazali interes za ugotavljanje negativnih učinkov nanodelcev in so javni denar raje usmerjali v razvoj novih nanomaterialov.

Prav to, da morebitni neželeni učinki koloidnega srebra niso dovolj dobro raziskani, pa je leta 2010 botrovalo vseevropski prepovedi uporabe tega izdelka kot prehranskega dopolnila, kaj šele kot zdravila. Pa vendar v Sloveniji ne manjka spletnih strani registriranih ponudnikov, ki koloidno srebro oglašujejo kot čudežno zdravilo brez »stranskih učinkov« (ne pa tudi brez »neželenih učinkov«, kar je pravilna terminologija, ki se uporablja pri zdravilih!).

Od vrat do vrat

Ob poizvedovanju pri državnih institucijah, kako je takšno oglaševanje mogoče in zakaj ga država v okviru svojih nalog zaščite potrošnikov in predvsem varovanja njihovega zdravja ne prepreči, se je odgovor ponudil kot na pladnju, pa čeprav oziroma prav zato, ker so nam povedali bolj malo.

Na ministrstvu za gospodarski razvoj in tehnologijo, kjer so zadolženi za varstvo potrošnikov in jim v okviru izvajanja javne službe tudi svetujejo, so nas z našim vprašanjem napotili na ministrstvo za zdravje in zdravstveni inšpektorat. Na slednjem pa so pojasnili, da koloidno srebro ni v njihovi pristojnosti, saj je oglaševanje in trgovanje z izdelki, ki niso registrirani kot zdravila, a so kljub temu predstavljeni z lastnostmi zdravljenja ali preprečevanja bolezni, prepovedano po zakonu o zdravilih.

Nadzor po tem zakonu sodi v domeno javne agencije za zdravila in medicinske pripomočke, ki pa se na naša vprašanja ta teden ni odzvala. Kot kaže, bo za razmislek, zakaj očitno protizakonite oglaševalske prakse še ni prekinila, izkoristila zakonsko predpisan sedemdnevni rok. Zakon o zdravilih sicer določa, da lahko globa za oglaševanje zdravstvenih učinkov izdelkov, ki ne sodijo med zdravila, naraste do 100 tisoč evrov. Prodaja koloidnega srebra brez takšne promocije pa ni prepovedana ali sankcionirana.

Država je podobno frivolna do klistiranja, ki sicer tudi spada pod okrilje agencije. Zaradi nevarnosti tega početja je takratni zdravstveni minister Dorijan Marušič kolonhidroterapijo, zdravilsko metodo izpiranja debelega črevesa, leta 2011 izbrisal s seznama zdravilskih metod. Toda ponudnikov te storitve pri nas na spletu še naprej ni težko najti. Poleg tega sodijo pripomočki za klistiranje med medicinske pripomočke, zato jih je mogoče kupiti v vsaki lekarni. Čeprav naj bi bili namenjeni predvsem tistim s težavami pri odvajanju blata, jih tudi mnogi drugi redno uporabljajo za čiščenje debelega črevesa. A ob nepotrebni, prepogosti in nepravilni uporabi je lahko ta poseg zelo nevaren. Še posebej za bolnike s hemoroidi, rakom debelega črevesa, kronično vnetno boleznijo ali divertikli, ki za svojo bolezen še niti ne vedo.

Zaradi prepogostega klistiranja se lahko pojavijo pomanjkanje elektrolitov in kalija ter mišična oslabelost oziroma motnje naravnega peristaltičnega ritma črevesja, pa tudi površinske poškodbe tkiva in celo raztrganine, svari medicina. Čeprav naj bi čiščenje preko mehke silikonske cevke potekalo z mlačno vodo, vanjo nekateri dodajo še kavo, sodo bikarbono, sol, limono... Toda preveč koncentrirana raztopina lahko povzroči še dodatno vnetje črevesne sluznice in razjede, v katerih se lahko začnejo razmnoževati tudi bakterije.

»Vse je lahko škodljivo, če je odmerek prevelik ali raba napačna,« so redkobesedno ocenili na Nacionalnem inštitutu za javno zdravje (nekdanji Inštitut za varovanje zdravja). To še posebej velja recimo za terapijo s pitjem tako običajne snovi, kot je sol, ki naj bi predstavljala recept za izboljšanje težav z želodcem, črevesjem, žolčem, jetri, vnetji sečil, putiko, sladkorno boleznijo, osteoporozo, izčrpanostjo in alergijami. Vendar lahko povsem verjetno povzroči tudi težave z visokim krvnim tlakom, saj je sol glavni dejavnik tveganja za povišan krvni tlak. Sploh pri ljudeh, ki bi sledili zagotovilom, da lahko slanico iz himalajske kristalne soli za razliko od navadne rafinirane pijejo v neomejenih količinah.

Inovativnih načinov uporabe sicer v osnovi praviloma neproblematičnih izdelkov je še veliko. V nekaterih slovenskih kozmetičnih salonih svojim strankam na primer ponujajo kure s pitjem kozmetične gline za razstrupitev in prečiščenje telesa, preprečevanje vnetij, zdravljenje revmatizma in različnih prebavnih težav. Toda Britanska agencija za standarde hrane (FSA) je že večkrat odsvetovala takšno uživanje. Leta 2012 recimo zato, ker je v glini številnih spletnih dobaviteljev zaznala visoke vsebnosti svinca in arzena, ki v okolju nastajata naravno, tja pa ju zanese tudi človeška (industrijska) dejavnost. Pri tem izpostavljenost arzenu povečuje možnosti za pljučnega in kožnega raka ter raka na mehurju. Svinec pa predstavlja tveganje predvsem za otroke, saj zavira možganski razvoj in intelektualne sposobnosti.

Za namene razstrupljanja se iz zgodovine vračajo pijavke, ki svoj preporod doživljajo tudi v medicini. Predvsem zaradi uspešnega preprečevanja strjevanja krvi in sproščanja venskega pritiska iz zastajajoče krvi so uporabne v mikrokirurgiji, zaradi spodbujanja kroženja krvi v ponovno pritrjenih delih telesa pa tudi v rekonstrukcijski kirurgiji. Nasprotno naj pomembnejšega učinka na razstrupljanje telesa ne bi imele, saj za kaj takega »obrnejo« premalo krvi. Poleg tega tudi dvesto let po njihovi zlati dobi uporaba ni brez tveganj za morebitno prekomerno krvavenje in izgube krvi, alergijske reakcije, okužbe in vnetja.

Nepoštene poslovne prakse

»V okviru izvajanja javne službe svetovanja potrošnikom občasno prejmemo tudi vprašanja, povezana s prodajo izdelkov, ki naj bi imeli zdravilne učinke, ki pa niso dokazani. Vendar je tovrstnih vprašanj relativno malo,« ob tem pojasnjujejo na gospodarskem ministrstvu. Potrošnike v takih primerih seznanijo z zakonom o varstvu potrošnikov pred nepoštenimi poslovnimi praksami, ki za zavajajočo poslovno prakso šteje tudi lažno zatrjevanje podjetja, da lahko njihov izdelek pozdravi bolezni, motnje v delovanju organov ali telesne hibe. »Za nadzor je pristojen zdravstveni inšpektorat, na katerega v takem primeru tudi naslovimo potrošnike.« Toda na zdravstvenem inšpektoratu pravijo, da so njihove pristojnosti omejene na prehranska dopolnila. Tem se skladno z živilsko zakonodajo ne sme pripisovati učinkov zdravljenja, vendar pa izdelki, ki jih kot načine (samo)zdravljenja navajamo v tem članku, ne štejejo med prehranska dopolnila.

Bi pa morda pijavke pod svoje okrilje vzel tržni inšpektorat, če bi kakšno takšno prijavo dobil (a je glede na lastne razpoložljive podatke ni). Tudi ta inšpektorat izvaja nadzor po zakonu o varstvu potrošnikov pred nepoštenimi poslovnimi praksami in glavna tržna inšpektorica Andrejka Grlič pravi, da bi se njeni inšpektorji primera lotili, če bi neko podjetje lažno zatrjevalo, da lahko pozdravi bolezni, pa to ne bi držalo. Ob takšni kršitvi, ki jo je mogoče ugotoviti le v konkretnem postopku, inšpektor nepošteno poslovno prakso z odločbo prepove, hkrati pa lahko izreče tudi globo (do 40.000 evrov). Medtem pa tudi na Zvezi potrošnikov Slovenije pravijo, da zdravljenje ne sodi v njihovo domeno.