Samo za grgranje

Argirija, po domače zastrupitev s srebrom, se reče bolezni. Najbolj značilna je za delavce, ki so ali so bili v časih prožnejše zakonodaje o varstvu pri delu v preveč intenzivnem stiku s srebrom. B.C., Ljubljančanke sredi dvajsetih, ta podatek niti ne moti, da ne bi uživala tako imenovane srebrne vode ali koloidnega srebra. Enega od alternativnih zdravil, ki so s strani države nepriznana. »Ne, nisem seznanjena s stranskimi učinki. Občasno spijem jušno žličko raztopine, sicer pa jo uporabljam za odstranjevanje mozoljev in podobnih nevšečnosti,« pove prostodušno, medtem ko njen prijatelj, ki prav tako uživa raztopino, razloži: »Z njo si razkužujem rane. Ravno pred dnevi sem namazal rano psu in učinek je res neverjeten.« Njunemu krogu raztopino dobavlja znanec, poba iz družbe, s katerim nam tudi omogočita stik. »Potreben je obrat v glavi, podobno kot v primeru hašiševega olja. Njegova zdravilnost je namreč odvisna od tega, kako hitro posežeš po njem. Če je telo že oslabelo od kemoterapije, je manj učinkovito. No, če veš, kako uspešna je uradna medicina s svojimi metodami zdravljenja raka, moraš biti res nor, da se jim prepustiš oziroma ne poskusiš po svoje,« pove. Ukvarja se tako s pridelavo hašiševega olja kot koloidnega srebra oziroma srebrne vode. Ki sta v mnogočem sorodna artikla oziroma pojava.

Najprej po tem, da ju država ne priznava kot zdravili, da pa živelj vseeno posega po njiju. Jima zaupa po lastni presoji. Hašiševo olje, ki se sicer prideluje iz biljk marihuane, je postalo razvpito, ker domnevno zdravi raka, medtem ko je koloidno srebro zaslovelo kot praantibiotik. Njuna izobčenost pa navrže še dodatno podobnost – ideološki potencial. Uživanje in privrženost substancama namreč pomeni tudi upor zoper vladajoči družbeni red, kajti osnovna razlaga njune izobčenosti se napaja v predpostavki, da ju je iz razvida uradno priznanih zdravil izobčil farmacevtski lobi. »Država potrebuje bolne ljudi, da bi lahko zdravstveni sistem deloval. Država ne potrebuje zdravih ljudi, še manj pa potrebuje poceni zdravila, kakršno je koloidno srebro. Zato mu nasprotuje. Zaradi interesov farmacevtske industrije torej, ki mora prodajati svoje drage izdelke,« pove ljubljanski razpečevalec nepriznanega zdravila in daje misliti, da pri poseganju po tovrstnih substancah ne gre samo za zdravje, temveč tudi za politično držo oziroma nekakšen hibrid newagerstva, antiglobalizma, antineoliberalizma in še česa. Naš sogovornik nadaljuje: »Brez zavedanja tega, za kaj v zdravstvenem sistemu in farmaciji gre, se verjetno ne moreš odločiti za to, da se boš zdravil sam. Brez tega zavedanja slepo verjameš državi oziroma zdravstvenemu sistemu.« To je sicer teza, ki je bila v prid koloidnega srebra izrečena tudi že javno. Med drugim v jutranjem programu TVS, ko je igralka Zvezdana Mlakar (»Aljoša, ti si pravi mali znanstvenik!«) gostila Aljošo Durnika, enega od zagovornikov substance, kakor tudi nekaterih drugih postopkov, kot je na primer elektrifikacija krvi, ki naj bi prav tako bila zdravilen postopek za celo najtežje bolezni.

Naš ljubljanski sogovornik se ukvarja tudi z izdelavo aparatov za elektrolizo, s kakršnimi si lahko kupec naprave raztopino zvari sam. »To se mi zdi bolj moralno, kajti voda se danes prodaja tudi po 80 evrov za liter.« Prodaja na črno, na ulici. Reklamira se od ust do ust. »Kar je seveda problem. Na ulici ne veš, ali si zares kupil to, kar se ti obljublja. Ta voda je v EU prepovedana, in tudi pri nas se je uradno, takrat še kot prehransko dopolnilo, prodajala do leta 2008. Ko se je to zgodilo, sva s prijateljem začela izdelovati naprave za elektrolizo, pri čemer lahko navajava, da je naprava namenjena za pridobivanje koloidnega srebra, ne sme pa biti v besedilu razlage, kaj koloidno srebro je.« Glede »stranskih učinkov«, o katerih se prav tako govori, pravi, da se zaveda, da so možni, da pa se jim je mogoče izogniti. »To, kar govori folk o težkih kovinah, je nesmisel, že sam izraz je butast, ker ima pač vsaka kovina težo. Nekatere kovine so toksične, kar pa srebro, torej Ag, ni. Najbolj razvpita stranska posledica je arpirija, torej izguba pigmenta, ki pa se zgodi redko oziroma v primeru predoziranja. No, naj tudi v tem primeru poudarim, da je zadeva odpravljiva oziroma ozdravljiva, poleg tega lahko človek sam opazi, kdaj se mu je začela pojavljati, in sicer se prvi znaki pojavijo okoli nohtov. Prav tako je res, da se lahko zgodi preobremenitev jeter, vendar pa spet le v primeru predoziranja oziroma če je raztopina prenasičena.« Kot dodaja, je sam niti ne pije, temveč zgolj še grgra pri umivanju zob.

»Stranski učinki« kupcev ne zanimajo

Aparat za pridelavo je mogoče v Sloveniji kupiti tudi od uradnega prodajalca, prav tako tudi raztopino samo. Uradno – torej ne tako, da je na internetu objavljen naslov, za katerega se izkaže, da je zgolj slovenski vmesnik za ameriško firmo iz Delawara – jo na primer ponuja gospod Emil Ramović iz Lendave. Kako? Takole pravi: »Do pred dvema letoma je bila raztopina legalna kot prehransko dopolnilo, potem pa je EU pod pritiskom farmacevtskega lobija sprejela uredbo, s katero je bilo srebro izločeno s seznama prehranskih dopolnil. Zato so danes izdelki registrirani kot kozmetični preparati. Sam tržim madžarsko vodo proizvajalca z dvajsetletno tradicijo, z vsemi certifikati, in imam povsem mirno vest. Stranski učinki so sicer možni, vendar pa zgolj v primerih, ko je raztopina pripravljena nestrokovno, na primer doma oziroma če se pripravlja z nečisto vodo ali nečistim srebrom.«

No, zanimivo pri vsem skupaj je, da oba, tako uradni kot črni prodajalec, pravita podobno. Da kupcev možnost »stranskih učinkov« niti ne zanima. Naš ljubljanski sogovornik to razlaga z naslednjimi besedami: »Ljudje so seznanjeni. O koloidnem srebru je bilo že kar nekaj napisanega, tako da vedo, za kaj gre. Glede stranskih posledic bi pa dejal, da jih imaš pri slehernem zdravilu, in to precej dolge sezname. Pred tremi leti, ko je bila zadeva še novost, se mi je dogajalo, da so mi očitali, češ da poskušam zaslužiti na račun stiske bolnih ljudi, danes pa prej doživim kontra reakcijo, kot na primer zadnjič, ko je k meni pristopil neznanec in se mi zahvalil, češ da je s pomočjo koloidnega srebra ozdravela njegova babica.«

Povedano lahko strnemo v ugotovitev, da je kupovanje in uživanje substanc, kakršna je koloidno srebro, bliže nakupu prepovedanih substanc oziroma drog od uličnega prodajalca kot pa nakupu zdravil v licencirani lekarni, kar pomeni, da varnost potrošniku zagotavlja zgolj njegova lastna presoja o verodostojnosti prodajalca. V kolikor pride do težav, pa velja pravilo – zamenjaj dilerja.