Že ob izdaji knjige so mnogi izrazili dvome v njeno zgodbo. »Najhuje, kar bi se lahko zgodilo, je, če bi se izkazalo, da je zgodba izmišljena. To bi bila voda na mlin tistim, ki zanikajo holokavst,« je že leta 1996 opozarjal Israel Arbeiter, predsednik bostonskega združenja preživelih žrtev holokavsta.

Dvomi niso škodili uspehu knjige. Neverjetna zgodba belgijske pisateljice, ki živi v ZDA, je leta 2007 celo doživela filmsko uprizoritev. To je vzbudilo radovednost novinarjev belgijskega časnika Le Soir. Njihova razkritja so Defonseco stisnila v kot in pisateljica je bila leta 2008 prisiljena priznati, da si je avtobiografijo izmislila.

Njeno pravo ime je Monique De Wael. Njene starše je dejansko aretiral gestapo, niso pa bili Judje, temveč pripadniki belgijskega odporniškega gibanja. Vojno obdobje je preživela pri sorodnikih. Kot sirota si je želela življenja stran od ljudi, se je opravičevala v javnem pismu. »Zato sem se navduševala nad volkovi in nekako vse pomešala. So trenutki, ko težko razlikujem, kaj se je zgodilo v resnici in kaj v mojem notranjem svetu. Zgodba v knjigi ni resnična realnost, ampak moja realnost, moj način preživetja.«

Šest let po priznanju je Defonseca oziroma De Waelova prejela debel račun za svojo prevaro. Sodišče v ameriški zvezni državi Massachusetts je razsodilo, da mora pisateljica svoji založniški hiši plačati vrtoglavih 16,3 milijona evrov odškodnine. »To je bil izjemen primer,« je sodbo komentiral ameriški sodnik Marc Kantrowitz. »Upam, da je zgodba s tem končana.«