Napačna je trditev, da je bil nastop v Ljubljani zadnji koncert Nirvane. Zadnji nastop Nirvane je bil dva dni kasneje v Münchnu. Je pa res, da je naš v Hali Tivoli zadnji pravi koncert Nirvane, saj so bavarskega hudo skrajšali, ker Kurt Cobain ni bil več sposoben nastopati. Nirvana so pri nas nastopili v sklopu evropske turneje, pred tem so že nastopili na Portugalskem, v Franciji in Italiji. V Rimu 4. marca so morali 27-letnega Cobaina, ki je bil zaradi odvisnosti od heroina povsem na tleh, hkrati pa je vzel močno kombinacijo tablet in alkohola, prepeljati v tamkajšnjo bolnišnico. Morda je šlo za poskus samomora… Vrnil se je v Združene države in se kak mesec zdravil zaradi odvisnosti, potem pa popustil in 8. aprila so ga na domu v Seattlu (po treh dneh) našli mrtvega. Trio Nirvana je po Cobainovi smrti razpadel, za njimi pa so ostali zgolj trije studijski albumi in seveda zelo znan MTV-jev akustični koncert, ki je izšel pol leta po pevčevi smrti. Mimogrede, koncert v Ljubljani je organiziral ŠKUC Ropot, predskupina pa so bili Melvins.
V časih, ko se je pomembnost bendov še merila v tonah, so Queeni s svojo opremo, tovornjaki, agregati in še čim povsem obkolili Tivoli. In podobno je bilo v dvorani. Fantje so imeli kar tri odre, po katerih je med petjem in vreščanjem dirjal Freddie Mercury (1946–1991). Začeli so s komadom We will Rock You in končali s svojo priredbo angleške himne God Save the Queen. Ljubljanski koncert se je odvil v sklopu njihove svetovne turneje po plošči Jazz. V Evropi, ZDA in Aziji so nastopili 79-krat, dan prej v Zagrebu, čez tri dni v Münchnu.
Siddharta je bila v tistem času daleč najbolj priljubljena mladinska pop rock skupina, Mobitel je bil v tistem času podjetje, ki je bilo za svojo promocijo pripravljeno podpreti projekt, ki si ga danes ni mogoče niti zamisliti. Siddharta so s koncertom epskih razsežnosti odprli turnejo po novem albumu Rh-, Mobitel pa je pognal svojo mašinerijo. Rezultat je znan: ob podpori Simfoničnega orkestra RTV Slovenija in sedemdesetih plesalcev so Siddharta igrali pred 30.000-glavo množico. DVD ostaja spomin na čase, ki jih v Sloveniji ne bo nikoli več.
Morda nobeden od bendov, ki so nastopali v naši deželi, ni prišel tako na višku slave kot ravno Blod Sweat and Tears. Leto prej so dobili grammyja za uspešnico Spinning Wheel, njihov drugi album Blood Sweat & Tears iz leta 1968 je bil četverno platinast, na lestvicah so imeli tri hite… Bog ve, kaj jih je zaneslo v naše kraje. Pravijo, da je pri mini jugoslovanski turneji, nastopili so tudi v Zagrebu in Beogradu, pomagala kar ameriška ambasada, ki je tudi na ta način širila vpliv ameriške kulture na evropskem zahodu.
Sex Pistols v Ljubljano nikakor niso prišli ob koncu kariere. Sex Pistols so prišli v Ljubljano, ko sploh niso več obstajali. Šlo je za svetovno turnejo Filthy Lucre Tour, pri kateri naj bi organizatorji izumiteljem panka obljubili vsakemu po milijon funtov čistega. Je pa treba reči, da so se Johnny Rotten in ekipa na odru lepo obnašali in v nasprotju s pričakovanji odigrali zelo korektno, kot pravi profesionalci. Čeprav je res, da nekateri v to, da so profesionalci, nismo nikoli dvomili. S turneje so izdali tudi živo ploščo.
Ameriški jazzist, pianist, skladatelj, pesnik, filozof in guru Sun Ra ali Herman Poole Blount oziroma Le Sony'r Ra (1914–1993) je s svojo skupino nastopil v Ljubljani ravno tistega leta, ko je organizacijo jazz festivala prevzel Cankarjev dom. Mnogi menijo, da je nastop Sun Raja festival na novo definiral, spet drugi se v času Modrijanov in dalmatinskih klap čudijo, da je bilo v Ljubljani nekoč dovolj publike (nekateri so celo padli na kolena) za tako progresivno vrsto jazza, kot jo je predstavljal Sun Ra.
Pixies so ena tistih alter rokovskih skupin, ki nas niso obiskale samo enkrat, zato si niti naši ocenjevalci niso edini, kdaj so bili najboljši. A začnimo s prvim. V Ljubljano so bostonski rokerji namreč prišli v času, ko se je po neodvisnih lestvicah vzpenjala njihova druga plošča Surfer Rosa, s singlom Gigantic. Takrat to še ni bilo tako očitno, a v novem tisočletju so ravno to ploščo pri Rolling Stonu in še kje razglasili za enega najboljših albumov vseh časov. Mimogrede, poleti naj bi se spet oglasili blizu nas.
Če iščete še kakšno legendo, ki je tik pred svojo smrtjo nastopila pri nas, lahko omenimo Milesa Davisa (1926–1991), ameriškega jazz trobentača in skladatelja, ki ga je bojda v naše kraje pripeljal Brane Rončel. Kljub temu da takrat že zelo bolni Davis na odru ni deloval najbolje, se zdi obisk enega najpomembnejših glasbenikov vseh časov zadosten razlog, da ga uvrstimo med legendarne. Le nekaj mesecev po obisku v Ljubljani je umrl v Santa Monici. Miles Davis je poslušalcem zapustil 48 studijskih, 36 živih in 35 kompilacijskih plošč…
Stadion za Bežigradom je tisto popoldne gostil zajetno serijo predskupin in dvajset šopaških komadov ameriškega benda Metallica, ki je takrat štel polnoletnih osemnajst let obstoja. Za nekatere je bilo to preveč, drugi, kakih 25.000 jih je bilo, pa so se udeležili spektakla pred koncem tisočletja. Nekoč najbolj popularen metalski bend je začel s komadom Breadfan, nadaljevali so z Master of Puppets. Štirinajst skladb in na koncu še trije bisi. Kritiki niso bili navdušeni, mladina pa je ob pomoči piva po mestu prepevala refrene še dolgo v jutro.
Ljubljanska Hala Tivoli je bila dograjena marca 1965 in ni treba posebej razlagati, da je bil nastop ameriškega jazz šlagerista prva pomembna stvar, ki se je zgodila v tej dvorani. In to kljub temu, tako se spominjajo priče, da je popularni Satchmo na koncert zelo zamudil, pa tudi na to se naši predniki niso ozirali, da je Armstrong v tistem času že dvakrat prej nastopil v Beogradu. Sodobno zgodovinopisje špekulira, da je bil legendarni pevec in trobentač po tihem v službi ameriških tajnih služb, ki so po tem delu sveta širile ameriško kulturo.
