Po njegovem lepo zaokroženem govoru je dobila besedo ukrajinska pisateljica Oksana Sabuschko. Z nasmeškom na obrazu, a vidno vznemirjena je z glasom, s kakršnim ljudje običajno berejo manifeste ali opozarjajo na prihajajoče vojne, ministru v pozdrav zabičala, da se dialog konča, ko začne nekdo streljati nate, zatem pa začela razvijati misel, da je v vseh totalitarizmih, pa naj bo to Hitlerjev totalitarizem, Stalinov totalitarizem ali Putinov totalitarizem…

V trenutku, ko je bila v dvorani Deutsche Bank in v prisotnosti nemškega zunanjega ministra izgovorjena besedna zveza Putinov totalitarizem, je moderatorka Oksano prekinila, z ne preveč dobro zaigrano željo, da ji postavi podvprašanje. Takoj zatem je, kakor zanalašč, prevajalka v Oksaninih slušalkah utihnila in naslednjih pet minut je polna dvorana zaman čakala na prevod enega nemškega stavka v angleščino oziroma na to, da se moderatorka opogumi in Oksani v angleščini pove, da je želela od nje slišati zgolj osebno doživljanje napetosti v njeni domovini. Če sem jo prav razumel, je želela, da bi nam Oksana namesto misli o Putinovem totalitarizmu zaupala, da je zaskrbljena in prestrašena, a da stiska pesti za mir.

V dvorani je bila zbrana cela vrsta pisateljev, ki so imeli s cenzuro bogate izkušnje, in večini se je zdel dogodek šolski primer omejevanja svobode govora. Čudili so se kvečjemu temu, kako so cenzure nevajeni demokratični Nemci vse skupaj izpeljali kot kakšni stari komunistični in postkomunistični cenzorski mački, s katerimi so imeli opravka sami. Oksana pa mi je pozneje priznala, da je bil tisti neprecenljivi trenutek, trenutek živčnih spogledovanj in oziranja čez rame organizatorjev ob smehljajočem ministrovem kimanju, ki ni potrebovalo prevoda, sam po sebi vreden prihoda v Berlin.

Za vsem tem nelagodjem in zmrdovanjem ob eni sami nevšečni besedni zvezi se je namreč skrivalo razočaranje nad nekom, ki ne želi razumeti, da je ukrajinska zgodba veliko bolj zapletena od preproste prilike o zlobnem tiranu, pa tudi prezir do neolikane umetnice, ki ne ve, da se v stavbi Deutsche Bank ne spodobi grdo govoriti o sistemu, ki je Nemčiji dal stotine zelo bogatih investitorjev, do umetnice, ki se ne zaveda, da je na konferenci, ki poteka pod pokroviteljstvom BMW-ja, totalitarizem v prvi vrsti beseda, ki ni v skladu s poslovnimi načrti te korporacije na zanjo strateškem ruskem trgu.

Za politični um je bila Oksana s svojim emotivnim nastopom najbrž le nevednica, ki ne zmore razumeti, da obstajajo na tem svetu še veliko pomembnejše stvari od ene majhne vojne, stvari, ki presegajo trpljenje peščice ogroženih Ukrajincev. Zanj smo bili najbrž vsi prisotni pisatelji otročji idealisti, ki govorimo o dobrem in o zlu in ne razumemo, da obstajajo ljudje, ki presegajo ta koordinatni sistem, in da Vladimir Putin ne more biti zgolj tiran ali vojni zločinec, saj je tudi redni dobavitelj plina, podpornik pranja ruskega denarja v nemških pralnih strojih in človek, ki določa višino ruskega davka na nemške avtomobile.

To nam je v svojem uvodnem nagovoru želel prijazno pojasniti nemški zunanji minister, ko je govoril o potrebi, da razumemo drugega, in o nujnosti, da vidimo svet z njegovimi očmi, mi pa smo, butasti umetniki, začeli govoriti o totalitarizmu brez najmanjšega razumevanja za ruske gospodarske interese in brez poskusa postavljanja v Vladimirjevo kožo, ki bi nam lahko razkrilo, zakaj dejstvo, da ljudje v Ukrajini streljajo drug na drugega, sploh ni tako grozno, kot se nam na prvi pogled zdi.

Ni čudno, da smo v očeh politikov umetniki danes le še naivni sanjači, ki v 21. stoletju še naprej govorijo o tako banalnih rečeh, kot so človekove pravice in svoboda govora, in ki v svoji zaslepljenosti s preživetim humanizmom niso sposobni uvideti, da volilci že dolgo niso izvolili nobenega borca za človekove pravice in svobodo govora, da pa so izvolili že mnoge, ki so te reči odkrito teptali, a zagotavljali gospodarsko rast.

Tako je pač ustrojen sodobni svet, a mi tega nočemo razumeti. Nočemo razumeti niti tega, da volilcem iskreno dol visi za vse Ukrajince tega sveta, temveč jih zanima le to, koliko davka bodo plačali, in da mora tudi zato nemški zunanji minister v Vladimirju Putinu videti gospodarskega partnerja, v Ukrajini pa skrbeti zgolj za to, da ne bi morebitne nagle in nepremišljene odločitve ali izjave povzročile padca nemškega BDP. Napoved padca BDP za 0,1 odstotne točke je pač v sodobnem svetu veliko večja tragedija od stotin mrtvih v Odesi. A tudi tega mi, neuki umetniki, nismo sposobni razumeti.

Ničesar mi, bebci umetniški, če vprašate politike, nismo sposobni razumeti, in vprašanje je samo, zakaj se tako zelo bojijo naših besed, da jih želijo vedno znova cenzurirati.