je ogrožen po vsem svetu.”
F. Roosevelt na začetku druge svetovne vojne*
Ob dogodkih v Ukrajini in okrog nje se človek sprašuje, zakaj se stvari odvijajo, kot se, in to ravno sedaj in ne prej ali kasneje. Ali gre za zgodovinsko slučajnost, ko neki nenačrtovani dogodek za sabo potegne plaz reakcij, ki potem dobijo svojo lastno dinamiko in logiko, nekako v smislu knjižne serije Lemonyja Snicketa Zaporedje nesrečnih dogodkov. Ali pa je mogoče, da ima lord Ismay, prvi generalni sekretar Nata, še vedno ali pa spet prav, potem ko je ob rojstvu Nata zapisal, da je cilj Nata (ZDA) »to keep Russians out, Germans down and Americans in Europe«. Ali smo bili v zadnjih dvajsetih letih po padcu berlinskega zidu priča indicem, ki jih nismo želeli ali nismo znali razumeti kot znanilce sedanjih dogodkov? Predsednik Clinton bi danes verjetno vzkliknil: »It's all geopolitics, stupid!«
Klasična geopolitika ugotavlja vpliv ozemlja na politiko. Sodobna geopolitika dodaja k temu še družbene vplive (zgodovino, kulturo, ideologijo, tehnologijo itn.). V evoluciji ameriško-ruskih odnosov se postavlja vprašanje, ali družbena nadgradnja zares vpliva na geopolitiko ali pa gre vendarle za temeljno vprašanje nadzora ozemlja. Ameriško-sovjetski geopolitični spopad po drugi svetovni vojni se je navzven prikazoval kot ideološki spopad med demokracijo in komunizmom, med svobodo in totalitarizmom, in ne kot spopad za nadzor nad osrednjim evrazijskim svetom, v duhu klasične geopolitične šole, da kdor nadzoruje Evrazijo, nadzoruje ves svet. S padcem berlinskega zidu je Zahod zmagal v hladni vojni s Sovjetsko zvezo. Vendar, kaj pomeni zmaga v hladni vojni? Ali zanjo veljajo enaka pravila kot v vroči vojni? Zakaj Rusija ni bila deležna enake obravnave v smislu podpore in stimuliranja demokratičnih sil ter integracije v zahodne strukture, kot so bile nekdanje članice Varšavske zveze oziroma nekateri konstitutivni elementi bivše Sovjetske zveze? Tudi mi. Oziroma, če je bila deležna takšne obravnave, zakaj jo je tako vztrajno in odločno zavračala? Ob stoti obletnici prve svetovne vojne nas zgodovina opominja, da neuspeh vključevanja poraženk v vojni v povojni globalni red tlakuje pot v nov konflikt. Torej, neuspeh integriranja Rusije po porazu v hladni vojni slej ko prej vodi v novo hladno vojno. Ruski geopolitik Dmitri Trenin ocenjuje, da ta morda ne bo tako vseobsegajoča in dolgotrajna kot prva, a je vseeno realno mogoča (Foreign Policy, 4. marca 2014).
Od začetka sedanje ukrajinske krize je v ZDA in Rusiji oživela razprava o geopolitiki. Razprava se v osnovi vrti okrog vprašanja o kokoši in jajcu. Ali je za sedanje stanje kriv Zahod, ker je žalil, podcenjeval in omejeval Rusijo in njene legitimne interese? Ali pa je kriv Putin, ki izkorišča trenutne slabosti Zahoda (premik ameriškega težišča iz Evrope v Azijo, finančni, ekonomski in politični problemi EU) in na podlagi trenutne ekonomske in vojaške moči oživlja caristične interese v Evropi in Aziji?
Kdo je torej kriv?
Ruski geopolitiki pripisujejo glavno krivdo za sedanje razmere Zahodu, prvenstveno ZDA. Njihova logika gre takole: Zahod je snedel besedo, ki jo je Kohl dal Gorbačovu ob združitvi obeh Nemčij, da se Nato ne bo širil na Vzhod. ZDA in Zahod so se obnašali kot zmagovalci hladne vojne ter Rusijo poniževali in omejevali njene legitimne nacionalne interese. Rusija ni poraženka hladne vojne, temveč je aktivna soudeleženka v njenem končanju. Prva in druga širitev Nata je premestila meje zavezništva neposredno na ruske meje. Vztrajanje ZDA, da na vrhu Nata 2008 odprejo vrata v Nato za Ukrajino in Gruzijo, je grozilo s popolnim porušenjem geostrateškega ravnovesja v korist Zahoda. Protiraketni ščit v Evropi, zlasti razmestitev raketnih oporišč na Poljskem in Češkem, je diametralno nasproten temeljnemu partnerskemu sporazumu med Natom in Rusijo. Podpiranje in usmerjanje dogajanj na Majdanu z odstranitvijo legitimnega predsednika Janukoviča je neposreden napad na ruske interese. Rusija je morala odgovoriti na grožnjo popolne geopolitične obkolitve in omejitve njenega delovanja ter si povrniti svojo tradicionalno geopolitično težo v svetu.
Ameriški odzivi gredo v dve smeri. Večinski so diametralno nasprotni ruskim, njihovi nosilci pa so isti krogi, ki so zagovarjali širitev Nata na vzhod. Njim se v Evropi priključujejo zlasti glasovi iz Poljske in treh baltskih držav. Skupina petdesetih eminentnih ameriških veleposlanikov in izvedencev s področja mednarodne varnosti je že marca pisala odprto pismo predsedniku Obami, v katerem se zavzemajo za zaostritev ameriške politike do Rusije. Zbigniew Brzezinski ocenjuje, da gre za najpomembnejšo krizo po koncu hladne vojne, ki pa Američane zanima manj kot končnica v NBA ligi. Njegov sin Ian pa se v kongresu zavzema za odločnejše delovanje proti Rusiji. Nekdanja državna sekretarka Albrightova s svojimi somišljeniki poziva predsednika Obamo, naj čim pogosteje govori Američanom o Putinovi nevarnosti in jih tako mobilizira za bolj odločno ameriško politiko zoperstavljanja njegovim bodočim avanturam, ki ogrožajo ameriške interese. Richard Haas, nekdanji glavni načrtovalec politik v State Departmentu, poziva k reaktiviranju politike zadrževanja (containment), ki je Ameriki odlično služila v času hladne vojne.
Na isti valovni dolžini so vse glasnejši tudi nekdanji neokoni (radikalni konservativci). Na ruske očitke odgovarjajo: Kohl ni ničesar obljubljal Gorbačovu. To je zgodovinska fikcija, brez dokumentiranih dejstev. Nemški kancler ni imel pooblastil ostalih zaveznic za takšno zavezo. Vojaške sile Natove šestnajsterice se po padcu berlinskega zidu dejansko niso razširile proti vzhodu. Širitev Nata z novimi članicami, bivšimi članicami Varšavske zveze ali deli SZ (Baltik), ni posledica ameriške politike, temveč pritiska teh novih demokracij, ki so si s članstvom v Natu želele zagotoviti varnostne garancije proti morebitni spremembi ruske politike in povrnitvi njenih starih apetitov. Na Natovem vrhu 2008 Ukrajini in Gruziji ni odprta pot v članstvo Nata, temveč zgolj v Akcijski načrt za članstvo, tako imenovani MAP. Protiraketni ščit ni bil usmerjen proti Rusiji, temveč proti državam, kot je Iran, ki bi utegnile z jedrskim in raketnim orožjem ogroziti zahodne zaveznike. Rusiji je bilo ponujeno sodelovanje v programu. ZDA in Zahod nista neposredno podpirala protijanukovičevih sil, temveč sta podpirala prodemokratične sile v Ukrajini. Tudi brez širitve Nata bi se danes soočali z enako grožnjo in politiko Rusije. Razlog je zgodovinska kontinuiteta od ruskega carizma prek sovjetskega komunizma do Putinovega neoliberalizma. Putinov 700 milijard dolarjev težek program modernizacije oboroženih sil v obdobju 2010–2020 ima jasen cilj obnove ruske vojaške veličine, ki mora poleg diplomacije in ekonomije zagotoviti vojaško zmogljivost odvračanja in reševanja kriznih situacij. Putinove izjave, da je bil razpad Sovjetske zveze največja nesreča za ruski narod, da je Rusija samo novo ime za Sovjetsko zvezo in da sta dobi Gorbačova in Jelcina zgolj nesrečni epizodi, kažejo na kontinuiteto ruskega neoimperialnega geopolitičnega pogleda in aspiracij.
Druga ameriška smer, ki je v manjšini, izhaja s stališča očeta ameriške omejevalne hladnovojne politike do Sovjetske zveze, ameriškega diplomata Georgea Kennana. Kennan je v svojem Dolgem telegramu leta 1946 menil, da mir med Zahodom in SZ ni mogoč zaradi ruskega tradicionalnega občutka negotovosti, Stalinove potrebe po zunanjem sovražniku in komunističnega mesijanstva. Pol stoletja kasneje, leta 1998, je takrat že 94-letni Kennan ob ratifikaciji širitve Nata v ameriškem senatu dejal: »Mislim, da je to začetek nove hladne vojne. Širitev Nata bo najbolj usodna napaka ameriške politike v posthladnovojnem obdobju. Takšna odločitev lahko sproži rusko zunanjo politiko v smeri, ki nam ne bo všeč. To je tragična napaka« (New York Times, 2. maja 1998). Podobno odklonilno stališče do širitve Nata je imel še en velikan ameriške hladne vojne, Paul Nitze, ki je v odprtem pismu Clintonu leta 1997 zapisal: »Odprta širitev Nata kaže na povečano trenje s postkomunistično Rusijo v letih, ki prihajajo.« Ne preseneča, da sta oba Američana zadnje čase pogosto citirana v ruskih medijih. Stephen Cohen z Univerze Princeton poudarja, da ni glavno vprašanje, zakaj Putin počne, kar počne, temveč politika ZDA in EU, ki je pripeljala do tega. Robert Hunter, nekdanji ameriški veleposlanik v Natu in eden vodilnih mislecev Rand korporacije, se sprašuje, kako sta lahko ZDA in Zahod tako skrenila s poti, ki jo je kot veliko posthladnovojno strategijo začrtal Bush st. s sloganom »Evropa – cela, svobodna in mirna«. Ta strategija je slonela na petih stebrih: prvič, končna rešitev nemškega problema; drugič, rešitev problemov srednje Evrope s sprejemom Poljske, Češke in Madžarske v Nato; tretjič, ameriška vojaška prisotnost v Evropi; četrtič, ureditev statusa Ukrajine s partnerstvom z Evropo, ne pa tudi s članstvom v Natu; in petič, častno in spoštljivo mesto Rusije v evropski politiki, ekonomiji in varnosti.
Stigmatizacija Rusije
To politiko je v drugem Clintonovem mandatu zamenjala stigmatizacija Rusije, ki se je s prihodom Busha ml. še dodatno radikalizirala z idejo o izvozu demokracije. Seveda je svoje prispevala tudi Rusija. Spomnimo se plinske vojne zoper EU, kibernetskega napada na Estonijo, podžiganja proruskih nemirov v baltskih državah, oboroževanja Kaliningrada, vojne v Gruziji, stacioniranja ruskih sil v Pridnestrju. Hunter sicer dvomi, da je v sedanjih pregretih okoliščinah mogoča hitra in uspešna vrnitev k izhodiščni strategiji z začetka devetdesetih let, vendar v tem vidi edino pot iz sedanje situacije, ki ne omogoča zmagovalca, temveč daje samo poražence. Pri tem opozarja, da niti v časih deklariranih partnerskih odnosov z Rusijo ni bilo nikoli resnejših poskusov in premislekov o novem, drugačnem, vseobsegajočem evropskem, evroatlantskem in evrazijskem varnostnem sistemu, v katerega bi bili enakopravno vključeni EU, Nato in Rusija. Bilo je sicer nekaj predlogov v tej smeri, ki pa so zveneli bolj kot anekdote kot pa resni predlogi. Poljski zunanji minister Radek Sikorsky je leta 2009 dejal, da bi bilo dobro, da se Rusija priključi Natu. Namestnik ruskega premierja Dmitry Rogozin mu je odgovoril, da se velike sile ne priključujejo zavezništvom, one jih ustvarjajo. Vendar je Rogozin pozabil, kar razkrivajo nedavno odprti zaupni viri Nata, da je namreč leta 1954 Moskva pisno zaprosila tri velike sile, ZDA, Veliko Britanijo in Francijo, za sprejem v Nato. Ko so veleposlaniki v Severnoatlantskem svetu izmenjali stališča, jih je večina ocenila, da gre za poskus Moskve, da razbije enotnost zavezništva, zato so prošnjo enoglasno zavrnili...
Friedmanova geopolitična paradigma
George Friedman, geopolitik in vodja strateškega miselnega trusta Stratfor, ki se ukvarja z globalno geopolitično obveščevalno podporo, v svoji knjigi The Next Decade (2012) ponudi radikalno sliko evrazijskega prostora, ki ga zasedajo ZDA na eni ter Evropa in Rusija na drugi strani. Kot v prvi in drugi svetovni vojni ter kasneje v hladni vojni je osnovni strateški interes ZDA, da v tem prostoru ne prevlada nobena posamična sila, ki bi lahko ogrozila ameriško dominacijo. Zbliževanje Rusije in Evrope (zlasti z Nemčijo) bi lahko ustvarilo silo, katere skupni ljudski, ekonomski, vojaški, tehnološki in naravni potenciali bi bili enakovredni ali superiorni ameriškim. Zato je temeljni geostrateški interes ZDA v tem stoletju identičen s tistim v prejšnjem, tj. preprečiti rusko-nemško navezo in omejiti ruski vpliv v Evropi.
Rusija naj bi krepila svojo vlogo, saj so ZDA zamudile priložnost, da bi po zmagi v hladni vojni s širitvijo Nata razširile svoj vpliv tudi na Rusijo. Širitev je bila izvedena samo v osrednji in vzhodni Evropi, osrčje Rusije in ozemlja naprej proti vzhodu so ostala pod ruskim nadzorom. Rusija potrebuje zahodno tehnologijo, ki jo najlažje dobi v Nemčiji, v zameno za rusko energijo, ki jo enako potrebuje Nemčija. Če želi Rusija razširiti in utrditi svoj manevrski prostor, mora poskušati ločiti ZDA od Evrope (zlasti Nemčije) in hkrati prikovati ZDA na Irak, Afganistan, Sirijo in Iran. Rusija sicer ne more ogroziti ameriških globalnih pozicij, vendar že sama možnost rusko-nemškega zbliževanja predstavlja nevarnost, ki jo je treba vnaprej preprečiti.
Znotraj EU se bodo krepile napetosti med centrom in periferijo. Nemčija prestavlja centralno gravitacijsko točko Evrope – če se ona premakne proti Rusiji, se bo za njo premaknila tudi ostala Evropa. To bi bil strateški premik v ameriško-evropskih odnosih z globalnimi posledicami, ki so težko predvidljive, saj bi Evropa zrahljala svoje odnose z ZDA in okrepila vezi z Rusijo. Velika Britanija se bo še bolj oddaljila od Evrope in se približala ZDA. »Stara« periferija na jugu bo prepuščena sama sebi, da rešuje svoje probleme. »Nova« periferija na vzhodu in centru, tako imenovano »medmorje«, pa bo novi center dogajanja z močno bilateralno ameriško podporo.
ZDA morajo preprečiti možnost takšnega razvoja povezovanja Evrope in Rusije. Klin med Evropo (Nemčijo) in Rusijo je najlažje zabiti na območju med Baltskim in Črnim morjem, kjer leži strateško najpomembnejša ameriška zaveznica, Poljska. Poljska je najbolj izpostavljena, saj jo velika Severnoevropska nižina odpira na vzhod proti Rusiji in na zahod proti Nemčiji. Zato je ameriški vitalni interes, da zagotavlja Poljski neodvisnost od Nemčije in Rusije ter s tem prepreči tesnejše nemško-rusko povezovanje, oziroma mu zagotavlja protiutež. Razporeditev raket protiraketnega ščita na Poljskem je bila posledica te ameriške politike. Pri tem je bolj kot za vojaški pomen šlo za geopolitičnega, saj bi zaščita strateških sistemov v kritičnih okoliščinah zahtevala njihovo obrambo, podobno kot se je v obratnem smislu zgodilo v kubanski krizi. Podobno vlogo, kot jo je v hladni vojni kot prva frontna država zoper Rusijo igrala Nemčija, bo v bodoče postopno prevzela Poljska.
Intermarium
Za razumevanje dogajanja v Ukrajini in okrog nje se je treba vsaj površno ozreti še na en geopolitični fenomen, tako imenovani intermarium – medmorje, ozemlje med Baltikom in Črnim morjem oziroma območje vzhodne Evrope. Medmorje je federalistični koncept poljskega generala Josefa Pilsudskega, ki si je v dvajsetih letih prejšnjega stoletja kot zaščito pred Nemčijo in Sovjetsko zvezo zamislil federacijo držav, ki bi segala od Baltika do Jadrana in Črnega morja. Federacijo naj bi, v različnih kombinacijah, sestavljale baltske države, Finska, Belorusija, Ukrajina, Češkoslovaška, Madžarska, Romunija, Slovenija in Hrvaška, Poljska pa bi imela v njej vodilno vlogo. Koncept ni nikoli zaživel, nasprotovali so mu tudi v državah, ki naj bi postale sestavni del federacije. Kar zadeva Ukrajino, ga je njena vključitev zanimala predvsem kot priložnost iztrgati čim več ozemlja Sovjetski zvezi, jo tako oslabiti in ji omejiti pristop na jug. Sestavni del plana je bil načrt Prometej, ki je predvidel fragmentacijo Sovjetske zveze s podžiganjem različnih etničnih konfliktov. Koncept je kljub svoji utopičnosti ostal prisoten v poljskem zgodovinskem spominu in se je v različnih oblikah pojavljal tako med drugo svetovno vojno kot po njej. Parole in slogani o ukrajinski avtonomiji iz medmorskega besednjaka so se skoraj ad verbatim pojavljali na transparentih na Majdanu. Poljski zgodovinar Marek Chodakiewicz v svoji knjigi Intermarium (2012) geopolitični pogled na območje od Baltika do Črnega morja aktualizira s sodobnim dogajanjem. V dobri maniri Reagana in Bushevih neokonov meni, da gre za najbolj stabilno območje, ki je končni branik zahodnih vrednot proti ruski zgodovinski obnovi in njenim neoimperialističnim težnjam. Zato te države potrebujejo posebno pozornost in pomoč ZDA, saj omogočajo kar najbolj učinkovito omejevanje sodobne Rusije. Ukrajina ima pri tem osrednjo vlogo. To je seveda voda na mlin ruskim in proruskim silam, ki v tem vidijo še en dokaz ameriško-poljsko-ukrajinske zarote proti Rusiji.
Dmitri Trenin v prispevku Welcome to Cold War II zaključuje, da bo Ukrajina po fazi nestabilnosti končala v drugačni formi, vendar brez Krima. V baltskih državah in Poljski bo močnejša vojaška prisotnost ZDA. Finci in Švedi se utegnejo kmalu priključiti Natu. Nato in Rusija bosta v Evraziji bolj kot ne nasprotnika, drugod po svetu pa pragmatična partnerja. OVSE bo spet postal glavna institucija, v kateri se bodo oblikovali in odvijali odnosi med Zahodom in Rusijo. Ameriško-ruski odnosi se bodo še bolj ohladili in oddaljili, evropsko-ruski pa se bodo ohranili zaradi komplementarnosti in soodvisnosti.
Če verjamemo Friedmanovi geopolitični paradigmi, potem se stvari za ZDA dobro razvijajo. Rusija je ponovno osamljena, Putin je vse bolj portretiran po vzoru svojih komunističnih predhodnikov. Medmorje je dodobra razburkano. V Poljski, baltskih državah in drugod po perifernih članicah na vzhodu zavezništva se simbolno kažejo ameriške okrepitve. Kanclerka Merklova je te dni v Washingtonu več govorila o Putinu kot o prisluškovanju svojemu osebnemu telefonu. Nemško-ameriška naveza je (spet) močna kot le kdaj. Nato je dobil novo vitalnost. Na plan se vlečejo zaprašeni scenariji vojaških vaj in manevrov. Namestnik generalnega sekretarja Nata Alexander Vershbow je te dni najavil, da bi Rusijo lahko imenovali nasprotnik, kar še vedno ni sovražnik, vendar tudi ni več partner.
Če pa menite, da je vse to zgolj fikcija, vam še vedno ostanejo Snicket in njegove razburljive zgodbe o sosledjih nepredvidljivih dogodkov.
* Vladimir Putin je uporabil ta citat v svojem govoru na münchenski varnostni konferenci februarja 2007, ko je najavil, da bo popravil škodo, ki jo je ruski moči povzročil razpad SZ. Češki zunanji minister Schwarzenberg pa je na to komentiral: »Prav zato se mora Nato še naprej širiti.« Mirko Cigler je upokojeni diplomat ministrstva za zunanje zadeve.