Temnopolti vojak, obut v visoke škornje in v kratki majici, je moškega, ki je sedel na sosednjem sedežu, potegnil iz tro-troja ter ga, potiskajoč puškino kopito v hrbet, odpeljal na stran. Stoječ sredi kamnite pokrajine, kot v nekakšnem prividu, si je sopotnik moral sleči hlače. Striptiz pri belem dnevu, toda v resnici je bila situacija veliko bolj resna. Študent v tro-troju, ki se je namenil na eno najstarejših univerz Ile-Ife na jugozahodu Nigerije, je začel pojasnjevati razlog agresivnega pregleda potnikov, ki je spominjal na roparski napad. »Moški v kratki majici v resnici še ni vojak,« je dejal, »je šele rekrut.« In rekruti si morajo svoj vstop v vojsko šele kupiti. Napredovanje se namreč odvija po načelu podkupnin. Mladi moški si denar, potreben za podkupnine, »zaslužijo« v najboljšem primeru z nadlegovanjem potnikov, v najslabšem pa z oboroženimi ropi. Poleg tega v podkupnine ni vključen najem orožja, ki ga mora rekrut plačati »že vojaku«. »Ko je rekrut sprejet v vojsko, svoje orožje posoja naprej,« je dejal študent, ki je ves čas nemirno pogledoval proti odprti pokrajini, od koder se je vračal sopotnik. Študent bi prav lahko bil naslednja tarča. Odkar namreč v Nigeriji deluje Boko Haram (kar pomeni »zahodna izobrazba je prepovedana«), teroristična skupina, ki je locirana na severovzhodu države, s strateškimi oporišči pa tudi v Čadu in Kamerunu, ima vojska praktično neomejena pooblastila: vsakdo potencialno predstavlja teroristično grožnjo.

Razsuta armada

Situacija se je še zaostrila, odkar je ugrabitev skoraj tristotih deklic v nigerijskem mestu Chibok (blizu kamerunske meje), za katero je odgovornost prevzel Boko Haram oziroma njihov voditelj Abubakar Shekau, začela spremljati mednarodna javnost. Nigerijski predsednik Jonathan Goodluck, ki je doslej zavračal zunanjo intervencijo, je zaradi pritiskov glede neučinkovitosti nigerijske vojske pristal, da se bo 17. maja (danes) v Parizu sestal s predstavniki Združenih držav, Velike Britanije, Francije, Kitajske in Izraela. Medtem ko je Velika Britanija zaradi neuspešne intervencije marca 2012, ko si je Boko Haram vzel za talca dva gradbena inženirja, glede ugrabitve deklic iz Chiboka zadržana, je Washington napovedal, da bo poslal na pomoč vojaško osebje, strokovnjake pravosodnega ministrstva in agente FBI. Toda poznavalci razmer v državi trdijo, da bo rešitev morala priti od znotraj, torej s strani nigerijske vlade in njene vojske.

»Glavno vprašanje ni, zakaj nigerijska vojska ni zaščitila ugrabljenih deklet, čeprav so bili o nameri Boko Harama obveščeni štiri ure pred ugrabitvijo,« je zapisal eden izmed novinarjev na spletni strani NigeriaWorld, »temveč, kako spremeniti status quo v nigerijski vojski.« Nigerijska vojska je namreč v katastrofalnem stanju: poleg tega, da je preplavljena s kriminalnimi elementi, v njej prevladuje institucionalizirana korupcija. Hkrati je, razen nekaterih specialnih enot, ki varujejo vladne uslužbence, in kljub temu, da je v letošnjem letu Nigerija za vojsko namenila 32 odstotkov bruto državnega prihodka (kar je za skoraj 40 odstotkov več kot lani), v izurjenosti in opremi močno podhranjena.

Pripadnik nigerijske zvezne vojske, ki se je februarja letos borila proti Boko Haramu v enem izmed mest na severu države, je za Sahara Reports izjavil, da so bili uporniki Boko Harama težko oboroženi. »Imeli so orožje, kakršnega ni imela celotna enota nigerijske vojske. Ročne granate, APC, PMG, NVG,« je povedal vojak, ki ni želel biti imenovan. O vrhunski opremi napadalcev so poročala tudi dekleta, ki jim je uspelo pobegniti iz rok ugrabiteljev, ter številni prebivalci mesta Chibok, ki so jih napadalci v več kot pet ur trajajočem napadu ropali, nekaj pa so jih tudi ranili.

Ugibanjem, da se orožje iz nigerijske vojske po skritih kanalih pretaka v roke uporniških skupin, med njimi tudi Gibanja za emancipacijo Nigrove delte (Mend), po razpadu katerega se je nekaj njegovih članov infiltriralo v Boko Haram, pritrjujejo številni eksperti, med njimi tudi francoski raziskovalec in avtor knjige Boko Haram: islamizem, politike, varnost in država v Nigeriji (2014) Marc-Antoine Pérouse de Montclos. Analitik Martin Ewi iz južnoafriškega Inštituta za varnostne študije sicer trdi, da je dejavnost Boko Harama mednarodno zasnovana in da se skupina financira ne samo z ugrabitvami tujih delavcev in belih turistov, temveč so povezani tudi z Al Kaido v islamskem Magrebu (AQIM); za primer navaja ugrabitev nemškega inženirja v severnonigerijskem mestu Kanu konec leta 2012. V ugrabitev naj bi bil vpleten Boko Haram, medtem ko je odgovornost zanjo prevzela AQIM. Boko Haram naj bi ugrabitev izvedel v zameno za izobraževanje in urjenje v Maliju pod pokroviteljstvom AQIM. Ugrabitev nemškega inženirja sicer kaže na določeno povezanost med Boko Haramom ter široko razvejano mrežo Al Kaide v zahodni Afriki, toda ključni nasprotnik Boko Harama je še vedno nigerijska vlada in z njo nigerijska vojska.

Boko Haram, katerega začetki segajo v sredino devetdesetih let, je predvsem lokalna organizacija, ki je prvotno združevala brezposelno mladino, frustrirano zaradi kroničnega pomanjkanja infrastrukture in marginalizacije. Poleg islamizma, ki je vsajen v samo bistvo organizacije, je Boko Haram tudi izraz severovzhodnega nacionalizma; do leta 2009, ko je njegovo vodstvo prevzel Abubakar Shekau, je Boko Haram na severovzhodu Nigerije predstavljal sredstvo izražanja ljudskega nezadovoljstva. Severna regija se namreč že od nekdaj čuti izključeno iz političnega in gospodarskega življenja države. S prihodom Shekauja na čelo organizacije se je Boko Haram iz množičnega gibanja spremenil v islamistično sekto. »Nigerijci, naj vam povem, da ste se znašli sredi katastrofe. Ne mislite, da smo severnjaki, saj tako napačno razumete celotno stvar. Ne borimo se za sever, borimo se za svet,« je v enem zadnjih videov, ki jih je poslal v svet, v mešanici arabščine in jezika hausa rohnel Shekau.

Zavračanje nacionalnega elementa in poudarjanje islamizma ter po drugi strani napadanje civilnega prebivalstva namesto vladnih objektov in funkcionarjev, kot je veljalo v preteklosti, pomeni spodkopavanje lokalne podpore in možnosti rekrutiranja iz vrst civilnega prebivalstva. Ne glede na to, da je nigerijski vladi še kako v interesu, da Boko Haram mednarodni javnosti in predvsem Združenim državam (od katerih prejema precejšnje vsote za boj proti terorizmu) prezentira kot skrajneže, so se v zadnjih letih v vrstah Boko Harama znašli plačanci, odpadniki drugih uporniških skupin, emigranti, kriminalci in nasilno vključeni rekruti. To med drugim pojasnjuje tudi izjava enega izmed nigerijskih vojakov, ki se je boril proti pripadnikom Boko Harama: »Ugotovili smo, da so nekateri dejansko plačanci iz nigerijske vojske,« je dejal za enega od nigerijskih časopisov.

Celo predsednik Jonathan Goodluck je januarja 2012 priznal, da so se pripadniki Boko Harama infiltrirali ne samo v vojsko in policijo, temveč celo v vladne vrste, zaradi česar je razglasil izredno stanje v treh severnih regijah, toda napadi zaradi tega niso prenehali; ravno nasprotno, od leta 2009, ko je nigerijska vojska ubila voditelja Boko Harama, se je ekstremizem samo še stopnjeval, prepletenost med poveljniki zvezne vojske in teroristično skupino Boko Haram pa je postala več kot očitna.

Tri tedne po ugrabitvi deklet iz Chibokuja je Boko Haram v svet ponovno poslal video. Po sedemnajstminutnem besnenju Shekauja vidimo, kako pogrešana dekleta, povsem pokrita, recitirajo verze iz Korana. Tri dekleta spregovorijo neposredno v kamero. Delujejo mirno, govorijo o svoji spreobrnitvi v islam in trdijo, da jih uporniki niso ranili. Gledalcu se torej zastavlja vprašanje, zakaj je Boko Haram sploh ugrabil skupino šolark, ki, razen zahodnjaške izobrazbe, predstavljajo minimalno, če ne celo nično nevarnost za sekto.

Vojska kot vrhovna nacionalna institucija

Ena izmed možnih razlag je, da gre za maščevanje. Leta 2012 je Abubakar Shekau nigerijsko vlado obtožil ugrabitve ter fizične zlorabe žena in otrok pripadnikov Boko Harama. Shekau je svoje izjave podprl s poročili, iz katerih je razvidno, da so nigerijske oblasti pridržale vsaj sto civilistov, med njimi tudi njegovo družino. Kasneje je v enem izmed videov napovedal, da bo enaka usoda doletela žene in otroke vladnih uslužbencev. Bolj verjetno je, da je Boko Haram ugrabitev izvedel z namenom pogajanj – dekleta naj bi zamenjali za pridržane poveljnike Boko Harama in druge talce, ki jih je strateško pridržala nigerijska vojska. Oba vzroka ugrabitve se med seboj ne izključujeta, obstaja pa tudi verjetnost, da je vodja upornikov, kot je napovedal v enem izmed videoposnetkov, dekleta, ki niso hotela konvertirati v islam, nameraval prodati, bodisi v Nigeriji bodisi v sosednjih državah, kot sta Čad in Kamerun. Toda ker zanje ne morejo iztržiti milijonskih zneskov, kot v primeru ugrabitve belskih inženirjev in turistov, gre verjetno bolj za grožnjo, čeprav po drugi strani ne gre prezreti niti komentarja enega izmed nigerijskih blogerjev: »Dekleta so bila prodana že zdavnaj pred ugrabitvijo,« je zapisal v prispevku Korupcija v srcu nigerijske ugrabitve. »Nekateri ljudje v vojski in vladi so zanje plačali predujem. Drugi bodo z denarjem poskušali doseči, da vojska še naprej ostane nedejavna, Boko Haramu pa bodo pustili, da uprizori svoje.«

S statusom quo nigerijske vojske torej ni mišljeno le to, da enormne količine denarja pristanejo na zasebnih računih nigerijskih poveljnikov, med njimi večinoma takšnih, ki so že upokojeni, temveč da vojska od konca državljanske vojne (1970) velja za vrhovno nacionalno institucijo. Nigerijska vojska namreč deluje kot »pleme«, ločeno od vprašanja nigerijskih etničnih skupin. Tovrstna indoktrinacija slabi, ko se pomikamo proti vrhu: tedaj se napredovanja odvijajo po načelu etnične in verske pripadnosti, a to ne spremeni dejstva, da je nigerijska zvezna vojska edina institucija, ki se identificira z Nigerijo in ne s posamezno etnično skupino. Predvsem zaradi tega, ker vojska ustvarja nacionalno kohezijo, je pomembno premisliti, kako reorganizirati velikansko in zdaj že nekoliko votlo telo, ne da bi s tem destabilizirali tudi nigerijsko družbo.

Vprašanje, ki se je nigerijski tranzicijski vladi zastavljalo že sredi devetdesetih let, je ponovno aktualno: pri tem ne gre toliko za to, ali naj se zmanjša število vojakov ali omeji njihova moč, kot za to, kakšna naj bo njena vloga v demokratično urejeni družbi. Dokler bo predsednik Jonathan Goodluck vojski puščal proste roke, predvsem z namenom ščitenja lastnih interesov, bo tudi Boko Haram, kot zrcalna preslikava stanja, v kakršnem je nacionalna vojska, izvajal teroristične napade. Ravno zaradi prepletenosti obeh sovražnih strani je za začetek najbolj smiselno, da se ti usedeta za pogajalsko mizo. In poskušata najprej rešiti ugrabljena dekleta in šele nato vsa ostala, zgodovinsko naplastena nesoglasja.